Zgodilo se je »nenadoma«: na menedžerskem zdravniškem pregledu so ji ugotovili »šum na srcu«, pregled pri specialistu je pokazal, da stenoza zaklopke napreduje. »Jaz, ki tako zdravo živim? Res da imam šum na srcu od rojstva in že dolgo refluks … Ampak jaz, da imam močno zoženo zaklopko?!« Ko se je umirila, si je rekla: »Vsak dobi enkrat diagnozo, takšno ali drugačno, in ta je doletela mene. Zmagala bom!« Po slabi izkušnji v javni bolnišnici, kjer so ji v nekaj letih umrli starši in mož, jo je kardiolog napotil v Medicor: »Ko sem srečala srčne medicinske sestre in po pogovoru z izjemnim srčnim kirurgom prim. Miladinom Đorđevićem, me je strah pred operacijo minil. Povsem sem jim zaupala, vedela sem, da da sem v najboljših rokah. Še danes smo prijatelji in jih obiskujem!«
Pogovarjala se je Ksenja Hočevar
Iz Zagorja prek Ljubljane v Portorož
Za predstavitev Nevenke Murovec bi lahko našli desetine pridevnikov, trije pa izstopajo: je posebna (v najboljšem pomenu), delovna in srčna gospa. Po rodu iz Zagorja, po izobrazbi ekonomistka, ki je vso delovno dobo preživela v prestolnici; mama hčere Barbare in sina Miha, babica trem vnukom, vdova in zadnji dve leti spet žena, ki upokojenska leta preživlja na dveh koncih: na manjšem posestvu v okolici Ljubljane in v hiši – pravzaprav večino na vrtu – ob morju na slovenski obali. »Na obeh koncih sem doma. V hiši, ki sem jo zgradila po moževi smrti v okolici Ljubljane, imam velik vrt, njivo, sadovnjak in – ogromno zamrzovalno skrinjo, da imamo domačo zelenjavo vse leto, okoliški kmetje pa mi vedno povedo, ko imajo za prodajo meso domačih živali. V Portorožu pa poleg tega, da skrbim za rože na velikem vrtu, raziskujem lepote Istre s skupino Giretk.«
»Mi nismo revni, smo skromni«
Delovnih navad se je naučila v domači zagorski družini. »Mi nismo revni, smo skromni,« je vedno govorila njena mama in to je Nevenkino prvo vodilo v življenju. »Večino hrane smo pridelali ali nabrali v naravi: zelenjavo, regrat, bezgove cvetove, gobe, borovnice … Enkrat na teden, običajno ob nedeljah, je bilo na mizi meso.« Drugo vodilo, ki ga je dobila doma, pa je: »S pridnostjo, poštenostjo in delavnostjo se lahko vse doseže!«
Nevenka še danes ne pozna besed: se ne da in ne morem. »Kaj pa se ne da?! Edino pri zdravju – operirati se sam ne moreš, lahko pa skrbiš, da na operacijo sploh ni treba.
In če že pride diagnoza, se z njo soočiš, poskrbiš za zdravje ter naprej zdravo in polno živiš. Človeku je v naravi toliko ponujeno – samo videti moramo vse to, prepoznati kot darove ter začutiti lepoto življenja!«
Slovo ljubljenega moža, rojstva vnukov
Ko je z 18 leti prišla v službo v Ljubljano, je spoznala deset let starejšega fanta iz stare ljubljanske družine, kmalu sta se poročila. »V Zagorju so mi vsi zavidali – bil je izobražen, dobro situiran, dobro je zgledal, rada sva se imela.« Rodila sta se jima dva otroka: Barbara, ki je priznana umetnostna zgodovinarka doma in v tujini, in Miha, uspešen na športnem področju. Nevenka je delala v računovodstvu in komerciali. Večino časa je delala v kemijski industriji, v različnih uspešnih slovenskih podjetjih. Leta 2004 se je s 40 leti delovne dobe upokojila. V tem času je po hudi bolezni umrl njen mož.
»Poleg odhajanja moža, sem bila boj z zdravstvenim sistemom in njegovimi slabostmi. Kemoterapije in bolnišnične okužbe z bakterijo … To je bil naš družinski 40 dnevni križev pot.«
Le malo prej so v javni bolnišnici umrla tudi njena starša in takrat si je obljubila: »Če zbolim, bom iskala pomoč v drugi bolnišnici.«
V času žalovanja so se rojevali vnuki, ki so mladi upokojenki dajali veliko veselja. Skoraj leto je bila tudi njihova varuška. »Poletja smo sami, brez staršev, preživljali na Murterju – ko danes pogledam nazaj, sta mi otroka veliko zaupala, sama pa sem bila res pogumna s tremi vnuki po Dalmaciji. Takšna pač sem!«
Ko upokojenka postane menedžerka
Ko so šli vnuki v vrtec in šolo, je Nevenki postalo – dolgčas. Otroka sta jo zaskrbljeno spraševala: »Mami, kaj boš zdaj. Živiš v Trzinu, gradiš hišo na Golišču – kako boš zmogla vse sama?« Nevenka se nikoli ni smilila sama sebi, tako jim je tudi odgovorila:
»Živeti moramo naprej, življenje je neprecenljiv dar, delo krepi človeka ne glede na leta.«
Pokazala se je priložnost, katero je zagrabila z obema rokama: spet se je zaposlila. »Vedno me je zanimala ekologija in vodenje sortirnice odpadkov je bilo zame, ki sem vse življenje delala v kemijski industriji, sicer zahtevna, a sanjska služba. Imeli smo 25 zaposlenih, bili smo eno manjših, a med najbolj uspešnimi podjetji na tem področju.« Zahtevno vodenje sortirnice odpadkov, iskanje novih možnosti in priložnosti na trgu, izzivi pri financah, kadrovanju in tehnologiji je bila dnevna naloga. Od njenega znanja in iznajdljivosti pri poslovanju podjetja je bilo odvisnih 25 družin. Izzivi so zahtevali svoj davek – na menedžerskem pregledu je zdravnik zaznal, da je nekaj hudo narobe s srcem.
Postavitev v vrsto in prvo srečanje s prof. Zorčevo
Po pregledih pri specialistih in diagnozi, da je operacija na odprtem srcu neizbežna, je Nevenka vedela eno: »V javno bolnišnico nočem! Tam sem zaradi okužb v času bolezni izgubila tri ljubljene osebe. Zdravnik me je napotil v Medicor z besedami, da me tam čaka najboljša oskrba in najboljši srčni kirurgi. Vse, kar je rekel, je držalo,« pripoveduje Nevenka.
»V ambulanti v Medicorju sem se prvič v živo srečala s prof. Metko Zorc, zdravnico, ki v našem zdravstvu nima para: srčna, spoštljiva, človeška, pozorna – zdelo se mi je, kot da sem njen edini pacient."
V pogovoru z dr. Zporčevo je izvedela, da operacija ne bo rutinska, a da bo v najboljši rokah. "Ni me bilo več strah, pravzaprav sem ob številnih pregledih pred posegom vsak dan čakala klic v bolnišnico.«
Smeh iz sobe Rožmarin
S posebno hvaležnostjo Nevenka omenja zdravnike, ki jih je v času bolezni srečala v Medicorju: prof. Danijela Petroviča, prof. dr. Marka Noča, kardiologa dr. Zorana Miloševića, srčnega kirurga prim. Miladina Đorđevića in gostujočega profesorja Songa. »Pogovori pred operacijo so bili blagodejni. Na razumljiv način so mi razložili postopek operacije in obenem potolažili, naj se ne bojim. Občutek, ki je neopisljivo lep in tolažeč za tisti čas, ko si pred tem, da te uspavajo.«
Za prijazno in strokovno bolnišnično izkušnjo je Nevenka neizmerno hvaležna: »V sobi Rožmarin smo bile tri, še Jana in Erna, iz različnih koncev Slovenije, vse tri klepetave in ves čas dobre volje. Še danes pravijo, da toliko smeha, kot je prihajalo takrat iz naše sobe, se ni nikoli več ponovilo.
Vsako leto na obletnico operacije se s hvaležnostjo vrnem k mojim srčnim sestram in zdravnikom, prinesem cvetje, torto in šampanjec in nazdravimo – življenju!«
Društvo operiranih na srcu – srečanja in prijateljstva
Skupaj z odpustnim pismom iz bolnišnice Medicor v Izoli je Nevenka prejela vabilo, da se včlani v Društvo operiranih na srcu Slovenije. »V tistem času, ko sicer dobiš jasna in natančna navodila za življenje po operaciji, se soočiš z veliko neznankami: kako živeti naprej? Srce dela na novo – kako naj skrbim zanj? Bom to znala? Kakšne so izkušnje drugih pacientov? Napisano je, kaj lahko ješ, koliko in kdaj se lahko giblješ – pa velja za vsakega enako?«
Brez pomislekov se je vpisala v društvo in začela navezovati stike na druženjih, ki jih pripravlja Društvo na srcu operiranih.
To so večdnevna aktivna druženja v Portorožu in v Radencih, delavnice, predavanja strokovnjakov o življenju po srčni operaciji, enodnevni izleti. Lepa so septembrska srečanja na Visokem v dolini zdravja, trikrat na leto dobimo revijo Utrip srca …
»Na vseh druženjih sem dobila veliko uporabnih informacij, spletla nova prijateljstva z ljudmi z veliko izkušnjami po srčni operaciji."
Že kmalu jo je predsednik Društva na srcu operiranih Bojan Petek povabil v upravni odbor, kjer je še danes nepogrešljiva članica. »Danes soustvarjam nova društvena srečanja. Brez dvoumja lahko rečem, da so bila pretekla srečanja lepa in mi bodo ostala v srcu za vedno. Na primer spomin srečanja na Krki, z duhovnikom Dejanom Pavlinom, njegovim predavanjem ob prazniku njegove fare, nato vrhunskim strokovnim predavanjem in za konec plesom ... Nepozabno!«
»Mi smo te operirali, zdravo živeti moraš sama!«
Po skoraj desetletju od operacije Nevenka Murovec živi polno in zdravo življenje. Tik pred epidemijo koronavirusa je spoznala Primorca, s katerim sta se pred dvema letoma poročila. Živita na dveh koncih – na obali in v gozdnatem hribovju v okolici Ljubljane. Kadar je v Istri, večkrat na teden prehodi čudovito pot ob morju iz Portoroža do Strunjana. »Tam pomolim v cerkvi Marijinega prikazanja, pozdravim očeta Bojana in škofa Jurija. Domov se vrnem peš ali pa me pride iskati z avtom mož Zlatko. V Portorožu imam velik vrt, gojim artičoke, alojo, veliko zelišč za čaje, 'mešam' zdravila, spremljam lunin koledar … V lekarno grem le po nujno zdravilo, v trgovini sem redek obiskovalec – vso hrano pridelava na najinih vrtovih ali jo kupiva na lokalnih ekoloških kmetijah in domači oljarni.«
Nevenka nikoli ni pozabila stavka, ki ji ga je ob odpustu iz bolnišnice dala prof. Metka Zorc: »Mi smo te operirali – to smo naredili najboljše. Pozdraviti in zdravo živeti moraš pa sama. Vedno poslušam zdravnike in jim zaupam!«
