S tremi močnimi zanimanji je Notranjka po rodu stopila v najstniška leta: doma so imeli živali – »pritlikava koza Cvetka je še danes moja ljubica,« pove – in prepričana je bila, da bo postala veterinarka; od 5. leta je aktivno plesala, imela je status športnice in želela je predajati plesno znanje mlajšim generacijam; po osnovnem šolanju se je vpisala na jezikovno gimnazijo Poljane, ker so jo vedno zanimali jeziki … Splet okoliščin je njene »tri poti« pripeljal na križišče in pokazal jasno in široko pot - študij na Medicinski fakulteti. Bolezen »športnega srca« jo je povezala s prof. dr. Metko Zorc in ustanovo Medicor, kjer je v študijskih letih pridobivala prakso, se po diplomi zaposlila in od februarja letos deluje kot specialistka kardiologije in vaskularne medicine.
Spoštovana Maja, iskrene čestitke za specialistični izpit!
Najlepša hvala!
Kako je ob tako pomembni prelomnici sprejemati čestitke, od kje so prišle najbolj srčne?
Najlepše čestitke so gotovo od domačih. Veliko našega študija in dela gre na račun družine, družina plača davek. Ampak ko tudi v očeh najbližjih vidiš ponos, zadovoljstvo, srečo … - to poplača vse. Vesela sem čestitk sodelavcev na Medicorju, ki so moja razširjena družina; posebej hvala prof. Zorčevi za vse možnosti za študij in nabiranje izkušenj, ki mi jih odpirala doma in v tujini. Presenečena sem bila tudi, koliko pacientov se je odzvalo, ko so izvedeli za končano specializacijo – pisali so mi, me klicali, izrekali čestitke ob prihodu na pregled … Ob takih prelomnicah, ko se vsi veselijo z menoj, se pokaže, da je krog sodelavcev in pacientov razširjena družina. Topel občutek (ganjen nasmešek).
Prestaviva se kakšnih 15 let nazaj, takrat ob številnih vaših zanimanjih medicina še ni bila opcija, kajne?
Po osnovni šoli sem se vpisala na jezikovno gimnazijo Poljane, tuji jeziki so bili moje zanimanje. Vedno sem mislila, da bom jezike že nekako združila s poklicem veterinarke; doma smo namreč vedno imeli živali, koze so bili naši ljubljenčki in tako je še danes. Prepričana sem bila, da bo šel moj poklic v smeri pomoči domačim živalim. Ko pa smo v 3. letniku gimnazije pri biologiji podrobno obravnavali človeško telo, sem si rekla, da bi rada pomagala ljudem. Želja se je pokazala razmeroma pozno, ampak bila je močna, držala me je in do danes ni niti za trenutek popustila.
Kje pa se je »prekinila« vaša kariera plesalke?
Ples je še ena moja ljubezen, plesala sem od petega leta do začetka študija na Medicinski fakulteti. Plesala sem aktivno, trenirala skoraj vsak dan. Prišla pa je poškodba kolka, nekako vzporedno z začetkom študija medicine. Ko so mi povedali, da bi morala na zahtevno operacijo, ki bo zahtevala dolgotrajno okrevanje, sem razumela poškodbo kot znamenje, da je napočil čas za konec plesne kariere. Zaključila sem lepo obdobje plesa in začela še lepšega v medicini (nasmeh).
Ste prenesli kakšne veščine s plesnih čeveljcev v bele zdravniške čevlje?
Oja, seveda! Tudi v medicini se moram spretno gibati skozi diagnoze in simptome (smeh). Disciplina in organiziranost, ki so ga zahtevali treningi plesa, mi je dalo delovne navade, ki pridejo še kako prav pri študiju medicine in pri praksi zdravnice. Plesala sem neprekinjeno 12 let, večurni treningi skoraj vsak dan – imela sem status športnice -, ta vztrajnost, ki jo zahteva šport, mi je dajala zagon tudi pri študiju. Nikoli nisem zavlačevala, v roku sem naredila vse izpite, da bi čimprej končala študij in začela s klinično prakso.
Že kar na začetku študija ste začeli s študentskim delom v ambulantah Medicor. Kako je prišlo do te povezave?
Kot sem že omenila, sem na začetku študija zaradi poškodbe prenehala s treningi plesa. Srce športnika je spremenjeno, tako imenovano »športno srce«, in ko začne prisilno mirovati se začnejo simptomi – hitrega utripanja srca (tahikardije), predkolapsna stanja (izgube zavesti). Na vajah anatomije sem »lezla skupaj« in usmerili so me k prof. Metki Zorc, ki je bila takrat veliko na Inštitutu za histologijo, to je nadstropje višje od naših študijskih predavalnic. »Pojdi k dr. Zorčevi, ona te bo zrihtala,« sem dobila napotke od profesorjev. Ubogala sem in to je dalo smer tudi moji poti v medicini. Po dobrega pol leta, ko je prof. Zorčeva naredila vse, da se je moje srce umirilo in stabiliziralo, sem se ji na zadnjem kontrolnem pregledu želela zahvaliti za vso pomoč in skrb, ona pa me je povabila, da bi še naprej prihajala v ambulante Medicor – tokrat kot študentka. »Kot pacientka si spoznala naš način dela, spoznala si osebje – pridi in če ti ne bo všeč, še vedno lahko greš,« me je prof. Zorčeva spodbudila in mi pustila svobodno, odprto pot.
Ste takrat že vedeli, da želite specializirati kardiologijo?
V bistvu me je zanimala urgenca, adrenalin (nasmeh). Ampak tekom študija in prakse sem odkrivala, da se skoraj za vsemi boleznimi srca skriva adrenalin – pomoč mora biti hitra in učinkovita. Poleg tega me je prijateljsko okolje, prijetno delovno ozračje na Medicorju povsem povleklo v ekipo, kolektiv, stroko. Kot študentka sem se najprej učila od medicinskih sester osnovnih stvari, kot je na primer snemanje EKG-ja, kasneje sem nabirala prakso pri prof. Zorčevi v ambulanti – imeti mentorico na strokovnem nivoju kot je ona, je poseben privilegij. Vsako poletje sem 2 ali 3 mesece preživela v bolnišnici Medicor Izola ali v rehabilitacijskem centru v Portorožu. Tam sem od blizu spoznavala delo prim. Nataše Černič Šuligoj, strokovnjakinje na področju ultrazvoka srca in interventnega kardiologa prof. dr. Marka Noča – on je mentor tudi pri moji doktorski nalogi, je kot moj medicinski oče (nasmeh).
Torej po specializaciji ostanete v MC Medicor?
Ne predstavljam si dela v drugem okolju! Imela sem lepe izkušnje na kroženju v nekaterih oddelkih v Kliničnem centru (KOIIM) in drugih bolnišnicah, ampak »moja družina« je v Medicorju. Tu sem dobila vso podporo na študijski poti: omogočili so mi prakso ob študiju, razpisali mesto specializacije za kardiologijo, mi omogočili prakso v tujini na vrhunskih klinikah v ZDA, v Nemčiji in Italiji … Že od začetka, ko sem videla, da vse naredijo za mojo poklicno pot, sem se tudi jaz odločila, da ustanove ne želim razočarati. Spoštovanje je vzajemno.
Ste kdaj razmišljali, da bi šli v tujino? Povabila so prihajala.
Tujina je seveda zanimiva in za mladega zdravnika privlačna, vedno sem šla vedoželjna in polna pričakovanj na različne klinike iskati znanje, izkušnje – ampak samo za določen čas. Da bi se odtrgala od družine in preselila v tujino, to zame nikoli ni bila opcija. Preveč sem navezana na domače. Tudi če ne bi imela družine, hči Ema je namreč dopolnila 6 let, ne bi mogla zapustiti staršev, starih staršev, preveč bi jih pogrešala, če se ne bi mogli videti vsaj parkrat na teden. Verjamem pa, da moja generacija zdravnikov razmišlja o tem – zakaj bi vztrajali v sistemu, kjer niso spoštovani, kjer kljub nečloveškim naporom in neusmiljeni borbi z boleznimi dobivajo polena pod noge?! Razumem jih. V tujini je zdravniški poklic vsekakor bolj spoštovan.
Imate »prednost«, ker od začetka delate v zasebnem sektorju?
Moja »prednost« je, da delam v dobrem kolektivu, ki me spodbuja, ki me ceni, ki vlaga vame, da se razvijam, strokovno izpopolnjujem, nabiram izkušnje v tujini … Če delaš v takšnem kolektivu, ni težko delati več in dlje; ure se resda nabirajo, ampak hvaležne oči pacientov vse poplačajo.
Ampak, ali niso pacienti vedno bolj zahtevni, z vedno večjimi pričakovanji?
Mediji imajo velik vpliv, pacientom in njihovim svojcem dajejo neomejeno medijskega prostora za nezadovoljstvo, ko se izid zdravljenja ne izide po njihovih željah. Pozabljamo, da je meja med življenjem in smrtjo tanka in da četudi zdravniki z vrhunskim znanjem, modernimi aparaturami in najbolj učinkovitimi zdravili naredimo vse, je smrt močnejša. Ne poznam zdravnika, ki bi želel smrt svojemu pacientu, vsi se borimo za ohranjanje življenja za vsako ceno, na koncu pa se zgodi da smo tudi mi premagani, da je bolezen močnejša od nas. In kot da nam že ni dovolj težko, da je bolnik umrl, nas obtožijo zdravniške napake. Narava človeka zna biti zelo grda in določene stvari v človeku prebudijo najslabše.
Koliko pa je psihičnega in tudi fizičnega »nasilja«?
Da bolnik pride v ambulanto s svojo diagnozo, ki jo je našel na spletu ''stricu googlu'', to se dogaja pogosto. Običajno vprašam: po kateri raziskavi vam je internet postavil diagnozo? Tu nastane tišina. Če vztraja pri svojem, brez znanstvene podlage, koristim ugovor vesti in pacienta zavrnem – to se je nekajkrat že zgodilo, največ v času pandemije. Sicer pa je v ambulantah veliko verbalnega nasilja – na udaru so najprej sestre, na njih pade najhujše. Ko pridejo v ambulanto, se pacienti že malo umirijo. Še vedno pa je neprimernega vedenja pacientov ali njihovih svojcev veliko, preveč. Nisem prepričana, da bi kakršenkoli zakon to preprečil, začne, nadaljuje in konča se z vzgojo doma. Gre za notranji kompas, osnovno etično držo posameznika.
Doktorsko nalogo boste končali do konca leta. Kaj je tema?
Dolgoročno klinično in ehokardiografsko spremljanje pacientov, ki smo jim zaradi možganske kapi zaprli odprto ovalno okno. Ob pomoči prof. dr. Metke Zorc in mentorja prof. dr. Marka Noča sem naredila raziskavo na spremljanju več kot 300 pacientov; spremljamo jih dolgoročno, več kot 10 let, kar je novost v svetovni medicinski literaturi. Abstrakt doktorske naloge je bil sprejet na mednarodni kardiološki kongres v Parizu, maja bom tam predstavila rezultate. Prednost raziskave je, da gre za uporabno znanost, ki bo v pomoč kardiologom in tudi pacientom pred podobnimi posegi. Z rezultati dolgotrajnega spremljanja pacientov lahko bolniku pojasnimo zdravljenje in uspešnost posegov.
Na Medicorjevem božičnem simpoziju v Portorožu smo poslušali predavanja kardiologov z vsega sveta, vsi so poudarjali, da je prihodnost kardiologije v preventivi. Kakšen bi bil vaš nasvet članom Društva operiranih na srcu Slovenija in bralcem revije Utrip srca, kaj lahko vsak dan naredijo za zdravo srce?
Vsi poznamo izraz «preventiva je boljša, kot kurativa«. Ljudje se morajo zavedati, da je v sebe potrebno vlagati kot v avto. Tudi servisi morajo biti redni, četudi se motor še ne pritožuje. Poskrbimo za skoraj vsakodnevno aktivnost, zaželjena je hitra hoja pa naj bo le pol ure do trgovine ali kavice s prijatelji. Kuhajmo si sami in pustimo našemu metabolizmu, da v vmesnem času počiva. V primeru, da nas težave prehitijo pa poslušajmo nasvete lečečih zdravnikov in zaupajmo v stroko ter razvite strategije zdravljenja.
Intervju z Majo Rojko, dr. med., je objavljen v novi številki revije Utrip srca. Pogovarjala se je Ksenja Hočevar
