Prof. dr. Ernest Petrič (1936) je profesor mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Na Univerzi v Ljubljani, Univerzi v Addis Abebi in Diplomatski akademiji na Dunaju je bil redni profesor, kot gost je predaval na številnih tujih univerzah. Še danes predava mednarodno pravo na Evropski pravni fakulteti in na Fakulteti za evropske in državne študije.
Leta 2016 je bil v MC MEDICOR prvič operiran z metodo TAVI, letos spomladi so, po osmih letih, prof. Petriča operirali še enkrat. Zaradi zapletenosti posega, vstavitve dodatne zaklopke, se je slovenski kirurški ekipi, dr. Noču in dr. Alešu Pleskoviču, na prošnjo dr. Metke Zorc posebej za to operacijo pridružil proctor prof. dr. Oscar Mendiz iz buenosaireške klinike Favaloro. Intervju s prof. Petričem je bil objavljen v reviji UTRIP SRCA (december 2024), ki je bila posvečena pokojnemu izumitelju posegov TAVI prof. dr. Alainu Cribierju (1945-2024).
Prof. Petrič, s pokojnim prof. Cribierjem ste se pred slabim letom srečali osebno. Kako se ga spominjate?
Videl sem ga kot resnega človeka, bil je prijazen, ljubezniv, nič napihnjen. Navadno ljudje, ki nekaj velikega naredijo v življenju, ostanejo skromni. Samo prazne vreče se morajo napihovat. Cribier je bil ugleden, izžareval je kvaliteto, preprosto bi rekel: bil je osebnost.
Z njegovo metodo so tudi vam – kot že mnogim Slovencem in ljudem po vsem svetu – rešili življenje …
Metoda menjave zaklopke, ki jo je izumil prof. Cribier, je prinesla olajšanje srčnim bolnikom. Posebno starejšim, saj odpiranje prsnega koša predstavlja hud napor, stres za organizem. Z metodo TAVI pa zamenjajo zaklopko brez odpiranja prsnega koša. Izjemen izum!
Prvega posega, bilo je leta 2016, se pravzaprav ne spomnim – šlo je gladko, naslednji dan po operaciji sem se že sprehajal, po nekaj dneh sem odšel domov. Brez komplikacij. Drugi poseg na mojem srcu pa je za slovensko in tudi svetovno kardiokirurgijo bil nekaj posebnega: po osmih letih je namreč organska zaklopka, ki je seveda – laično povedano – bolj občutljiva od tiste iz metala, odpovedala. Odločili so se, tudi po posvetu s prof. Cribierjem, da dodajo novo na staro. Slovenskim srčnim kirurgom, prof. Marku Noču in dr. Alešu Pleskoviču se je na prošnjo prof. dr. Metke Zorc pridružil proctor prof. dr. Oscar Mendiz. Šlo je za veliko novost, razložili so mi riziko, vsega sem se zavedal. In dobro jim je uspelo. Zdaj je že skoraj leto od operacije – vse mogoče težave z zdravjem imam, ki pritičejo mojim letom, s srcem pa nimam tako rekoč nobenih problemov.
Usoda me je torej prek osebnega srečanja in prek dveh osebnih izkušenj z njegovim izumom – ter seveda prijateljstva z dr. Metko Zorc in njeno ekipo - pripeljala temu velikemu umu. Njegova smrt je bila za srčno kirurgijo in sploh medicino velika izguba. Dobro pa je, da je prenesel svoje znanje na mlajše generacije, tudi na Slovence.
Mnogi se bojijo posega TAVI. Kaj bi jim rekli, zakaj jih naj ne bo strah?
Če bi bile vse operacije take, kot TAVI poseg, grem kadarkoli na operacijsko mizo (nasmeh). Seveda, vsak poseg na srcu ima določeno stopnjo tveganja. Človek se na neki točki odloči: ali bo pustil naravi, da gre svojo pot, ali pa se odloči za »pomoč«, ki jih moderna zahodna medicina zna in zmore. Verjamem v zahodno medicino, utemeljena je na znanosti, na raziskovanju, na izkušnji, na modernih aparaturah. Živel sem tudi v Indiji, v Etiopiji, poznam tradicionalno medicino – ne bom rekel, da so tisočletne prakse »kar tako«, zdravilec si vzame čas, se pogovarja, opazuje … Drugo pa je zahodna medicina, ko te z aparaturami pogledajo v notranjost, postavijo na znanosti in dolgih raziskovanjih utemeljeno diagnozo. Zahodna medicina je velik prispevek zahodne civilizacije v zakladnico obče človeških dosežkov. Med dosežki je tudi TAVI.
Se teh dosežkov sploh zavedamo ali jih jemljemo za samoumevne?
Na Zahodu bi morali biti bolj samozavestni, ponosni. Rentgen niso izumili na Kitajskem ali Japonskem! Marsikaj prihaja od tam danes, med njimi tudi dobre stvari, a v zadnjih 300 letih je »preboj« velikih izumov rezultat zahodnega sveta. Zahodna civilizacija je imela glavno besedo, v dobrem in slabem. Saj je bil tudi krut kolonializem, suženjstvo, gorele so grmade … A če vzamemo primer: šele s kolonializmom se svet poveže, prej smo bili otoki civilizacij. Moja teza je, da se je v času kolonializma svet povezal, spoznali smo drug drugega, sprostila se je človekova ustvarjalnost, povezalo znanje in vedenje, duhovna kreativnost. Na Zahodu se rodijo velike ideje povezovanja, enakopravnost žensk, pravna država, človekove pravice, odprava privilegijev ob rojstvu, delitev oblasti, demokracija … Zahodna civilizacija je modernizirala svet, dali smo najboljše človeštvu. Na to smo lahko ponosni.
Dejstvo pa je, da nismo več edini, evropska civilizacija ni več dominantna, Vzhod prebija nove horizonte.
Kje pa so meje? Predvsem etične – do kje še lahko gre razvoj? Tudi v medicini.
Tehtno vprašanje. Zavedati se moramo, da je človek kompleksno bitje – ni le razum, del človeka je tudi mistika, duhovnost, tisto, kar še ne razumemo, ne vemo, ne moremo dokazati z aparaturami. In zato moramo biti, ko trčimo ob to, previdni, zadržani. Moje mnenje je, da nekatere stvari moramo »pustiti pri miru«, da jih življenje ureja samo. Primer je evtanazija. Zelo občutljiva tema. Če bomo začeli področje urejati s komisijami in pravilniki in zakoni, bomo naredili veliko škode. Ker področje ni samo razumsko, je tudi duhovno. Verni človek ima z razumevanjem manj težav, neverni pa ima veliko prostora za špekuliranje. Zdi pa se mi, da vedno bolj razumemo, da vsega ne razumemo in vsega nikoli ne bomo razumeli.
Imate vi kakšno mistično, duhovno izkušnjo?
Povedal bom trenutek ob smrti moje mame. Bilo je konec sedemdesetih let. Iz bolnišnice me je poklical njen zdravnik in povedal, da ni rešitve, da naj jo vzamemo domov, ker si najbrž tudi ona želi doma umreti. Vprašal sem ga po »časovnici« in dobil odgovor, da gre bolj za tedne kot mesece. Opoldne naj bi jo rešilec odpeljal domov v Tržič. Tisti dan sem bil zelo zaposlen, ob 16. uri pa sem bil dogovorjen s kolegom v kavarni, da mi prinese neke dokumente. Malo je zamujal, pa sem si naročil krem šnito, to je moja najljubša sladica, mama jo je rada delala, vedno, kadar sem napovedal, da pridem domov, je dišalo po njih. Natakar mi je prinesel, zajel sem prvi grižljaj, a nisem mogel dati v usta. Niti grižljaja. Čudno sem se počutil. Prišel je kolega, izročil mi je papirje in odpeljal sem se v Tržič, ker naj bi bila mama že doma. Ko sem pripeljal na dvorišče, priteče soseda: »Nesti, mama je umrla.« Vprašal sem jo, kdaj, in rekla je, da nekaj minut čez četrto in da so bile njene zadnje besede: »Nestija bi še rada videla.« Točno takrat je umrla, ko se je meni žlica ustavila pred usti. Nikoli ne bom pristal na to, da je bil to le slučaj. Bil je duhovni impulz, ki ga ne razumem in ga nikoli ne bom. Lahko ga razumem s srcem. Vprašanja, na katera si racionalno ne znam odgovorit, me v mojih letih »preganjajo«, veliko razmišljam o skrivnostnih rečeh.
Kako vidite slovensko zdravstvo in vse dogajanje recimo v jeseni 2024?
Trdim, da imamo v Sloveniji – kar se strokovnosti in delavnosti tiče – vrhunske zdravnike in to na vseh področjih medicine. Tudi kar se tiče opremljenosti ambulant in bolnišnic smo na visoki ravni. Zato trdim, da četudi bi vedno lahko bilo še boljše, naše zdravstvo v osnovi ne razpada. Na žalost pa v temelju vodimo do zdravstva neustrezen odnos. Namesto, da bi razmišljali, kako stimulirati ljudi v zdravstvu, da bi lahko več in še bolje delali, da bi jim omogočili delovne pogoje, se politika ukvarja s tem, kako bi to preprečila, jih destimulira in diskreditira, se vtika, preprečuje. To vodi k slabemu vzdušju, negativnim rezultatom, bežanju zdravnikov v tujino. Čakam, da pride minister, ki bo rekel: »trudil sem bom, da bodo lahko zdravniki več delali, da bodo sodelovali med seboj, da bodo javni in zasebni sektor sodelovala, se prepletala. Naredil bom vse, kar bo v korist pacientom.« Zaenkrat takega še ni bilo. Pa je formula preprosta: če želimo boljše rezultate – v našem primeru krajše čakalne vrste in zadovoljne, strokovno obravnavane paciente – moramo več delati. Čakam ministra, ki ne bo preprečeval delavnim ljudem delati, ampak bo spodbujal sodelovanje in produktivne odnose, izmenjavo izkušenj, učenje in prenos znanja med javnim in zasebnim. Zakaj ne moremo pri nas povezati izjemen zdravstveni potencial, ki ga imamo?! Za dobrobit vseh. Zakaj se pustimo vodit – rekel bom grobo, kar napišite to – ljudem, ki ne vedo nič o zdravstvu, ampak fantazirajo o socialni pravičnosti v medicini. Po njihovo gre lahko vse k vragu, samo da ne bo tisti, ki zna in ki bi rad več delal, ne mogel delati. To je noro, da poslušamo od ljudi, ki so izobraženi in na položajih.
Zakaj je prišlo do tega? Kakšna je vaša razlaga?
Resnih strokovnih ali gospodarskih ali zdravstvenih razlogov za nastalo situacijo nimajo. Imajo ideološke razloge. Podobno je na področju šolstva: zakaj jih moti tistih nekaj zasebnih šol? Izvajajo program, kot ga zahteva država, pa doživljajo toliko nasprotovanja.
Dobro bi bilo, da bi se naši odločevalci na področju šolstva, zdravstva in drugje ozrli malo okoli, v sosednje države. Na področju zdravstva bi se lahko oprli na izkušnje in znanje Svetovne zdravstvene organizacije. Zakaj odkrivamo ameriko tam, kjer amerike ni. Racionalno bi bilo, da bi nekoga, ki rad dela, spodbujali, da lahko po dopoldanskem dobrem delu v Kliničnem centru spodbujali, da popoldne dela še v Medicorju. Gre tudi za delitev izkušenj, povezovanje, stimuliranje sodelovanja, inovativnih pristopov. Pričakoval bi, da bo politika spodbujala zdravnike, da čim več delajo, da so zadovoljni in delajo z veseljem. Pri nas pa jih dajejo na pranger, jih destimulirajo, jim prepovedujejo delo. Živčen postanem, ko preberem besede politikov: naš cilj je, da naredimo red, da ločimo javno od zasebnega. Tega Ernest Petrič ne razume.
Kako v tem sistemu vidite MC MEDICOR?
Medicor, ki ga je pred dobrima dvema desetletjema ustanovila prof. dr. Metka Zorc, je zgodba za zgled. Morda sem tudi zaradi moje ekstremno lepe izkušnje malo pristranski (nasmeh). Gre za kar malce butični pristop, vsaj kar se pozornosti do pacientov tiče. Strokovna zdravniška obravnava pacienta, kardiolog ima vedno dovolj časa in ne gleda na uro. Prijaznost sester, četudi je kdaj rekla kakšno besedo ne prav po slovensko, se vse trudijo in so pozorne – to pa je pomemben del medicine, kako pristopiš k pacientu.
Rekel sem, da dopuščam, da sem pristranski, ampak v bolnišnici sem bil dvakrat in vedno obakrat sem bil v sobi z drugimi pacienti. Vsi so izražali zadovoljstvo, zaupanje, pojasnjena tveganja, odprtost in skrb osebja, veselje, da so tam. Potrebujemo čim več takih in podobnih centrov, da bo Slovenija zacvetela tudi na področju zdravstva.
