Kardiološka ordinacija Medicor
Medicor je butik na področju kardiologije
Akademik prof. dr. Ninoslav Radovanović o svojem poklicu srčnega kirurga, o razvoju kardiokirurgije in o mestu Medicinskega centra Medicor, s katerim je povezan že 20 let. Intervju je bil objavljen v reviji Utrip srca in v Družini.

Intervju je bil objavljen v reviji Utrip srca in v Družini / Avtor: Ksenja Hočevar

Prof. dr. Ninoslav Radovanović v svetu kardiologije in srčne kirurgije velja za eno največjih osebnosti. Medicino je Srb, doma iz okolice Niša, študiral v Beogradu, zatem pa odšel na podiplomski študij v Švico in specializiral na področju kardiovaskularne kirurgije v ekipi prof. dr. Charlesa Hahna, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po idejah prof. dr. Reneja Favalora razvijal Evropsko srčno kirurgijo. Bil je v ekipi prve By-pass operacije v Evropi, razvijal je številne nove kirurške tehnike pri operacijah žilnih bolezni in obolenj srčnih zaklopk. Znanje z ženevske klinike je prenesel na štiri pomembne evropske klinike za srčno kirurgijo in kardiologijo, ki jih je pomagal tudi ustanoviti: Klinika Genolier in Klinika Cecile, obe v Švici, Univerzitetna klinika v Sremski Kamenici (Srbija) in Mednarodni center za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor Slovenija. Pod njegovim vodstvom je bilo opravljenih 36 tisoč operacij na odprtem srcu, ob najmanjši smrtnosti bolnikov (manj kot dva odstotka), kar še danes velja za neprekosljiv dosežek v evropskem prostoru. 

Srčni kirurg je pomemben del svoje strokovne poti namenil slovenskim bolnikom: že v Švici in zatem v Srbiji je operiral prek tisoč Slovencev, med drugim je v 80. letih prvemu Slovencu uspešno presadil srce, v Medicorju v izolski bolnišnici, kjer je kot vodja kirurškega programa deloval od ustanovitve 2004 do upokojitve 2010, pa je operiral še tisoče slovenskih in drugih bolnikov. Profesor še danes predstavlja svetal zgled zdravnikom, ki na različnih klinikah po svetu nadaljujejo njegovo delo; zgled je s strokovnostjo, znanjem in novimi metodami, svetal zgled pa tudi kot osebnost, ki je pri delu in v odnosih spoštoval pravičnost, poštenost in vrednote družine. 

V svojem skoraj polstoletnem delovanju na področju kardiokirurgije je prejel številna priznanja, nagrade in nazive, med drugim je član Evropske akademije znanosti in umetnosti, ob 80. rojstnem dnevu mu je predsednik države Slovenije Borut Pahor podelil red za zasluge »za pomemben prispevek k razvoju slovenske kardiokirurgije in izboljšanju zdravja številnih srčnih bolnikov Slovenije«. 

S prof. Radovanovićem smo se pogovarjali decembra na mednarodnem simpoziju kardiovaskularne bolezni ob 20-letnici MC Medicor v Portorožu. 


Spoštovani prof. Radovanović, predno začneva govoriti o vaših izjemnih dosežkih na skoraj polstoletni poklicni poti in predvsem vaši povezavi z MC Medicor, povejte, prosim, kako se mladenič iz vasi blizu Niša sploh znajde v središču evropske srčne kirurgije? 

Že od malih nog sem želel pomagati ljudem. Moj boter se je preselil v Francijo in ob obiskih mi je prinašal francosko literaturo. Spomnim se, da sem ob pripravi na maturo bral romane Alberta Camusa v francoščini; boter je starše spodbujal, da se učim francosko, pa tudi sicer sem bil kar pridem dijak (nasmeh). Vpisal sem se na Medicinsko fakulteto v Beogradu in jo končal s povprečno oceno skoraj deset. Lahko bi rekel, da sem malo »štrlel« iz povprečja in profesorji so opazili mojo zavzetost, tako sem po diplomi dobil več ponudb. Najbolj me je pritegnil profesor z oddelka patologije – že med študijem sem bil njegov asistent, bil je najboljši na svojem področju, znan tudi širše v Evropi, posebej dobro je sodeloval s Švedi. A ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka, kamor sem odšel po diplomi leta 1965, niso razpisali mesta za specializacijo na področju patologije. Nekaj časa sem delal v Beogradu kot splošni zdravnik, specializiral splošno kirurgijo, kmalu pa me je eden od profesorjev seznanil z razpisom več specializacij na kliniki v Švici. 


Specializacije srčne kirurgije?

Ne še, v začetku sem bil na splošni kirurgiji. Po dveh letih pa mi je moj »šef« ponudil izbiro med ortopedijo ali kardiokirurgijo. V ortopediji so bili Švicarji v svetovnem vrhu, tako po vrhunskem znanju kot že pregovorno preciznih švicarskih inovativnih inštrumentih. Spomnim se »kroženja«, kot rečemo času specializacije, na oddelku ortopedije – tam je bilo 50 ameriških ortopedov, ki so nabirali znanje in izkušnje od njih. Švicarji so bili zares številka ena na svetu. Ne vem natančno, po kakšnem ključu sem izbral drugo ponudbo, torej kardiokirurgijo. Skoraj gotovo zaradi imena, prof. dr. Charles Hahn je takrat v Švici po idejah prof. dr. Reneja Favalora iz Južne Amerike začel razvijati evropsko srčno kirurgijo. 


Brez pomisleka vas je sprejel?

Deloval je na kliniki v Ženevi, francosko govorečem področju, kar je bila zame prednost, saj, kot sem že omenil, sem znal dobro francosko, nemščina pa mi ni bila nikoli blizu. Povedal vam bom anekdoto. K prof. Hahnu sem prišel s specializacije splošne kirurgije, star sem bil 30 let in željan znanja. Najinega prvega srečanja se spomnim, kot bi bilo včeraj. Moje prvo vprašanje je bilo: »Profesor, katero literaturo naj berem, da se bom dobro pripravil na študij kardiokirurgije?« Pogledal me je in mirno odgovoril: »Za zdaj pozabite kardiokirurgijo. Najprej se boste učili kardiologijo. Dober kardiolog ve vse o srcu, kardiokirurg pa zna s tem znanjem še operirati.« O operacijah drugih organov sem takrat že nekaj vedel, v hipu pa mi je bilo jasno, da je področje operacij na srcu in ožilju posebno občutljivo in zahtevno področje. 


Prebrala sem, da ste bili v ekipi, ki je prva v Evropi izvedla t. i. Bypass operacijo …

Na Univerzitetni kliniki v Ženevi, kjer sem delal po specializaciji, je prof. Hahn z ekipo prvi v Evropi izvedel Bypass operacijo. Bolniku smo naredili dolg rez na prsnem košu, več ur je bil priklopljen na umetno srce, kirurg pa mu je naredil obvod okoli obolelih delov koronarnih žil. Takrat so by-pass operacije veljale za izjemno težke in tvegane. Po desetletjih prakse in razvoja srčne kirurgije smo uporabljali vedno manj invazivne kirurgije, operativni rez je meril le še nekaj centimetrov. Napredek v kardiokirurgiji je bil že v mojem času izjemen, vedno smo se učili novih metod, novih postopkov, dobivali nove inštrumente. Bili smo tesno povezani s svetovno kardiokirurgijo, tudi sam sem z ekipo razvijal številne nove kirurške tehnike pri operacijah koronarne bolezni in obolenj zaklopk in jih pošiljali v svet –  učili smo se od najboljših in najboljši so se učili od nas. K nam so prihajali na operacijo bolniki iz vse Evrope; čeprav ni bilo interneta (nasmeh), je šel dober glas o uspešnosti operacij na ženevski kliniki daleč okrog. Tudi Slovence sem operiral v Švici.


Zakaj ste torej po nekaj letih odšli z ženevske klinike? 

Kot pravim, so k nam prihajali bolniki iz vse Evrope. Bilo je nekaj novega, upajočega za hude srčne bolnike. Prednost so imeli seveda Švicarji, šele zatem drugi. Osebja je bilo dovolj, zanimanje za študij pri prof. Hahnu in njegovih priznanih kolegih je bilo v sedemdesetih letih v izjemnem porastu, primanjkovalo pa nam je prostora. Prof. Hahn je dobil ponudbo, da bi prevzel zdravstveno ustanovo v majhnem kraju blizu Ženeve, mislim, da nihče od nas za kraj Genolier do takrat še ni slišal. Ko sva se nekega popoldneva pripeljala tja, lepšega kraja in lepše zgradbe še nisem videl. V prvem hipu sem bil »zaljubljen«. Baronesa, Italijanka z velikim bogastvom, je zgradila kliniko za »rehabilitacijo«, torej plastično kirurgijo, razne lepotilne tretmaje … Domačini so ji rekli kar »klinika za višje sloje«. Ni šlo po načrtu, kot je bogatašinja želela, zato je ponudila je prof. Hahnu, da jo spremeni v kardokirurško kliniko. Spremljal sem profesorja pri preurejanju klinike, pravzaprav mi je kmalu zaupal vodenje: uredili smo dve operacijski dvorani, radiologijo, dvorano za diagnostiko, skratka vse, kar naj bi kardiokirurška klinika imela. V tem času se od prof. Hahna nisem učil le metod operiranja, ampak tudi managementa: kako se ustanovi klinika, kako se upravlja, kako opremlja. Bil sem zdravnik in menedžer, in to se mi zdi še danes nujno, da medicinsko ustanovo vodi menedžer ob tesnem sodelovanju zdravnika: prvi skrbi za finance, drugi ima vizijo.


Kljub uspehom na domače kraje niste pozabili. Kako se je začelo s kliniko v Sremski Kamenici?

Klinika Genolier je zelo hitro postala svetovno znana. K nam so prihajali »pomembneži« z vsega sveta – kar nekaj tudi »samo« na ogled. Takratni jugoslovanski minister za zdravje je imel svetovni ugled, med drugim je bil član svetovne zdravstvene organizacije. Redno je prihajal na razne klinike v Ženevo, obiskal je tudi našo kliniko Genolier. Spomnim se njegovega iskrenega navdušenja in po nekaj dneh sem dobil klic s povabilom, da bi naredili podobno kliniko v Srbiji. Ponudil je kliniko v Sremski Kamenici, kjer je bila svoj čas ena najboljših klinik za pljučne bolezni. Povem samo primer, da je po drugi svetovni vojni, ko je razsajala tuberkuloza, prof. dr. Stevan Goldman na tej kliniki dobil navdih in zasnovo za inštitut za pljučne bolezni na Golniku. Tuberkuloza je izzvenela, v porastu pa so bile kardiovaskularne bolezni. Srbi in posebej Vojvodinci radi dobro in mastno jedo (nasmeh). Minister mi je ponudil profesuro na Medicinski fakulteti v Novem Sadu, z mandatom, da v Sremski Kamenici postavim kardiokirurško kliniko na evropskem nivoju. Sprejel sem. Imel sem 38 let, z vsem znanjem menedžmenta in kardiokirurgije mi je v nekaj letih uspelo.


Menda so vam kliniko v Srbiji zavidali tudi Švicarji, je res?

Bo držalo (nasmeh). Zavidali v dobrem smislu. V resnici niso verjeli, da lahko v Jugoslaviji postavim tako moderno kliniko. Odprl jo je predsednik Svetovne zdravstvene organizacije, ki je bil prvi dan po odprtju poleg v operacijski dvorani pri operaciji srca; pred tem smo z vrhunsko ekipo na kliniki že naredili 50 operacij, vse so bile uspešne. Bil je naravnost navdušen nad procesom opercije, sodobnimi aparaturami, dobivali smo pohvale in čestitke. Evropski kolegi so mi zavidali tudi nov program, ki smo ga začeli na kliniki: preventiva. Mislim, da brez pretiravanja lahko zatrdim, da smo v tistem času imeli najbolje dodelane in razvite preventivne dispanzerje v vsej Evropi, od nas so se drugi učili. Svetovna zdravstvena organizacija nas je postavila za zgled in to mi je bilo v veliko čast. Zakaj nekaj podobnega danes ne moremo narediti v Afriki? Preprosto: ker primarna zaščita ne deluje. Mi pa smo imeli takrat v Srbiji to odlično organizirano.


Da ste bili pred dvajsetimi leti kot že dolgo najboljši v Evropi povabljeni pri ustanavljanju klinike Medicor v Izoli, je torej kar samoumevno ...

Na kliniki Genoiler sem veliko operiral, vsak dan sem bil v operacijski dvorani. Prihajali so kardiologi in kardiokirurgi iz vse Evrope, spremljali operacije, se učili, od blizu so opazovali operacije, način in metode našega dela. Prihajali so tudi zdravniki iz Slovenije, posebej se spominjam vrhunske dr. Majde Mazovec in dr. Turka. Med mladimi zdravniki je bila tudi dr. Metka Zorc. Kar me je že tedaj dobesedno impresioniralo pri mladi zdravnici, je bila njena posvečenost bolniku (utihne, v očeh se naberejo solze ganjenosti). Dr. Zorčeva se je bolniku posvetila pred operacijo, bila mu je blizu, ga poslušala, razlagala, kaj ga čaka. In kar me je fasciniralo, za bolnika se je zanimala tudi po operaciji, ga obiskovala v sobi, natančno beležila izvide … Bolnikom je bila predana. Tega, vsaj v takšni meri, pri drugih mladih zdravnikih nisem zaznal, resnici na ljubo jih tega posebej nisem učil. Želel pa sem si, da bi v meni našli zgled. Ker srčnost in dobroto zdravnik ima ali nima, človeških vrednot zdravnika ne moreš naučiti. Naša draga Metka ima to prirojeno oziroma privzgojeno, srčnost, človeška bližina je del njenega zdravniškega poslanstva.

Ste jo povabili v svojo ekipo?

Zdravnika kot je dr. Zorčeva bi imel v svoji ekipi vsak kardiokirurg! Ampak ona je že takrat – čeprav bi brez težav dobila službo v Švici ali Ameriki ali na katerikoli kliniki na svetu - imela jasno vizijo: »Takšno kliniko želim v Sloveniji.« S svojo odprtostjo in ljubeznivim odnosom ne le do pacientov, ampak tudi do sodelavcev, se je močno spoprijateljila z mojo ekipo. 

Morda ob tem povem zanimivost. Vsak, ki je kdaj bil v operacijski dvorani, ve, da je sicer kirurg pomemben del ekipe, a brez anesteziologa, inštrumentarjev, reanimatorja, sester in drugih kolegov, je tako rekoč nemočen. Predno smo v Sremski Kamenici začeli z operacijami, sem prosil prof. Hahna, če bi sprejel nekaj mladih srbskih zdravnikov in sester na njegovo kliniko, da se učijo in spremljajo delo. Profesor me je zelo podpiral, spremljal nastajanje klinike in sedem mladih ljudi iz Srbije je sprejel v Švici. Zastonj. Dve leti so se z znanjem iz Univerze v Novem Sadu učili pri njem brez da bi za to plačali, nudili so jim tudi stanovanje in hrano. Si predstavljate?! Pa poskušajte danes sedem ljudi poslati na izobraževanje v tujino za dve leti! Pogovarjali bi se o več sto tisočih dolarjih. To pove, kakšne vezi smo stkali in kakšne odnose smo gojili tudi še potem, ko smo šli vsak svojo pot. In dr. Zorčeva je bila del teh srčnih prijateljstev. Obiskovala nas je tudi v Srbiji, moji sodelavci so se ob njenem zgledu učili odnosa do bolnika. O tem nam je na simpoziju v Portorožu govoril škof dr. Anton Jamnik – lahko rečem le Bog bodi zahvaljen, da ima Medicor blizu ljudi, kot je on!


Ste vi tudi imeli blizu kakšnega duhovnika? Na koga ste se obrnili, ko je bilo težko ali ko ste bili na razpotju, kar se tiče vrednot, zdravniške etike? 

Kristjan sem, pravoslavne vere. S patriarhom Irenejem, ki je umrl leta 2020, sva bila, to lahko rečem, prijatelja. Poznala sva se še iz časa, ko je bil vladika v Nišu. Poznal sem tudi druge katoliške in pravoslavne duhovnike, z mnogimi sem imel in še imam lep odnos. Zdravniki, kardiokirurgi in kardiologi pogosto razmišljamo samo o bolezni, osredotočeni smo na rešitev, kako mu bomo pomagali. Pozabljamo pa, na kar nas je spomnil škof Jamnik v nagovoru, da je človek bitje, ki ima tudi čustva in dušo. K nam pride z bolnim srcem ali zamašenim ožiljem, prepogosto pa spregledamo, da prinese v ambulanto tudi svojo življenjsko zgodbo: težave, veselje, žalost, stres. Dober zdravnik – in sam sem tudi ob spodbudah mojih duhovnikov, dr. Zorčeva pa je, verjamem da ob spodbudah škofa Jamnika nam vsem pri tem zgled – skuša bolnika razumeti z vsem, kar je prinesel v ordinacijo, torej poleg »bolnega telesa« razumeti bolnika tudi na duševni in duhovni ravni. Ker kot je poudaril škof Jamnik in to iz polstoletne prakse lahko potrdim: kar človek doživlja na čustveni in duhovni ravni, se pozna na telesu in obrnjeno, če je bolno telo, se to odraža tudi na duhu in duši. 


V dlaneh ste, dobesedno, držali tisoče src. Kaj ima ta skupek celic, da z njim povezujemo najgloblja čustva? 

(premislek) Zanimivo vprašanje. Ko smo veseli, rečemo: moje srce vriska, ko jokamo, je srce žalostno, ko nekoga pogrešamo, srce hrepeni. Prej sva govorila o treh človeških dimenzijah, tretja je duša. Ko rečemo srce, imamo v mislih dušo. Kristjani verujemo, da ima vsak človek dušo. Čustva izražamo s srcem najbrž zato, ker srce čutimo, ker je verjetno naš najbolj skrivnosten organ, ki zagotavlja prekrvavljenost vsakega kotička našega telesa. Rečemo srce, mislimo pa dušo. Duša je nevidna, a vemo, da je. 


Ste jo pri operacijah »zaznali«? Srčni kirurgi vidite »globlje«?

Odgovoril vam bom z zgodbo uspešnega srčnega kirurga iz Pariza. Pred zahtevno operacijo menjave srca je imel pacient veliko vprašanj in kirurg, danes je že v penziji, mu je potrpežljivo in z vsem svojim vedenjem odgovarjal. Na koncu je še on postavil vprašanje operirancu: »Verujete v Boga?« Odgovoril mu je pritrdilno. In kirurg mu reče: »Jutri na operaciji bomo trojica.« Da, velikokrat sem v operacijski dvorani čutil navzočnost Svetega Duha, posebno, kadar ni šlo kaj po načrtih, sem tretjega še posebej poklical. Vedno imam v mislih tudi zgodbo ob odprtju MC Medicor v Izoli. Piranski župnik Zorko Bajc je pripeljal škofa Jurija Bizjaka, ki mi je podaril križ, Kristus na njem pa je brez leve roke. »Potrebuje vašo roko,« mi je dejal. Tega ne pozabim nikoli. 


Zakaj ste, ob uspešnem delu v Srbiji in številnih vabilih na evropske klinike, sprejeli še »zagon« Medicorja v Izoli?   

Ob vstopu v tretje tisočletje smo bili v Kamenici že tako razviti, da smo naredili tudi do 1500 operacij na leto; prihajali in izobraževali so se vrhunski kardiokirurgi in drugi specialisti, bili smo močna ekipa. Po javnih rezultatih smo bili po številu srčnih operacij tretji kardiokirurški center v Evropi, po uspešnosti pa smo imeli najmanjšo smrtnost. Ko sem prejel vabilo dr. Metke Zorc, da bi ob prenovi izolske bolnišnice pomagal pri načrtih za kardiokiruških prostorov, nisem pomišljal. Srečali smo se z dr. Pavletom Gantarjem, ki je bil takrat direktor bolnišnice v Izoli – mimogrede, danes na simpoziju sva se po mnogih letih spet srečala, vesel sem bil srečanja – in točko za točko smo sprejeli načrt za prostore MC Medicor. V tistem času so do tedaj vojaško bolnišnico renovirali, tako da smo prostore za Medicorjevo kardiokirurgijo lahko zastavili po naših načrtih, funkcionalno, izkušnje sem imel iz Švice in Srbije. Direktor Gantar nas je razumel in podprl, za kar smo mu še danes hvaležni.


Ne le pomagali pri postavitvi prostorov, v Izolo ste pripeljali tudi svojo ekipo zdravnikov in medicinskih sester in naredili prvih sto in več operacij.  

Prvi bolnik, ki smo ga v Izoli operirali, je na operacijo čakal štiri leta. Po mojem spominu je takrat na operacijo srca čakalo prek 600 Slovencev, operirali so v KC Ljubljana in prav kratek čas pred nami v Mariboru. Medicor je bil tretji srčni center v Sloveniji. Srčni bolniki so me poznali, že v osemdesetih letih sem Slovencu presadil srce, kar je bila prva tovrstna operacija v Jugoslaviji; na kliniki v Sremski Kamenici smo operirali prek tisoč Slovencev. Leta 1987 sem pomagal ustanoviti Društvo na srcu operiranih bolnikov Slovenije, ki je močno podprlo ustanovitev Medicorja in še danes z njim sodeluje. Torej med Slovenci, tako zdravniki kot bolniki, je bilo moje ime poznano in v Medicorju v Izoli sem želel delati v najboljših pogojih in z najboljšo ekipo. Za najboljše rezultate v dobro bolnika. Z menoj je prihajala ekipa okrog 20 sodelavcev, specialistov in medicinskih sester, prihajali smo vsak drugi teden, naredili smo dve operaciji na dan. Bolnike smo sprejemali z nacionalne čakalne liste, a ker so mnogi, kot sem omenil, čakali več let, je morala dr. Zorčeva in njeni sodelavci pred operacijo še enkrat pregledati, saj so bili izvidi zastareli. 

Povem zanimivo prigodo. Operirati smo začeli aprila 2004 in po prvih desetih operacijah, vse so bile uspešne, smo šli na večerjo v gostilno k Ivotu na piransko obalo, zjutraj pa smo se prebudili v Evropsko unijo. Prelomen čas je bil. Takrat je eden od nedeljskih časopisov izbiral osebnost tedna in tisto nedeljo sem bil izbran jaz. Zato sem rad prihajal v Slovenijo, pri vas sem bil sprejet, domač. Mislim, da smo v prvem letu operirali 320 bolnikov, do odhoda v pokoj, torej v šestih letih, pa sem operiral 1200 srčnih bolnikov. Uspešnost je bila dobrih 98 odstotna. 


Izjemne številke! Pa je operacija na srcu lahko postane rutina?

Opravil sem 36 tisoč operacij na odprtem srcu, nobena ni bila rutinska. Določeni postopki so standardizirani, to je gotovo, vzorce kirurg v kritičnih trenutkih prepozna in so mu v pomoč. Noben poseg pa ni rutina, vsak človek je drugačen, edinstven, vsako srce se drugače odzove, zato je vsak zahteva edinstven poseg. Mlajšim kirurgom sem vedno govoril, da mora kirurg pred operacijo pozabiti, da je napravil že desetine ali stotine operacij, ampak naj bo vsaka operacija kot bi bila prva in edina v njegovem življenju. Kot je edinstven človek, ki ga ima kirurg pred seboj na mizi.

V teh dneh na simpoziju v Portorožu poslušate predavanja o novih dognanjih na področju kardiologije in kardiokirurgije vodilnih strokovnjakov z vsega sveta. Kakšno pot razvoja se je zgodil na tem področju v zadnjem poldrugem desetletju, odkar ste upokojeni?

Težko je opisati z besedami. Že tole pove veliko: Ko sem začenjal kardiokirurgijo, smo naredili širok rez na prsnem košu, da smo prišli do srca, v teh dneh pa je z nami na simpoziju spoštovani dr. Alain Cribier, izumitelj metode TAVI, to je operacije srca brez kirurškega noža. Spomnim se prvih operacij v Mariboru, časopisi so pisali, da naredijo eno operacijo na mesec, saj čakajo, kako se bo pacient odzval. Danes pa po operaciji po metodi TAVI bolnik odide iz bolnišnice po dveh ali treh dneh. Lahko bi govoril ure in ure, česa mi nismo vedeli in znali, nismo imeli pripomočkov, danes pa je že skoraj samoumevno. Hvaležen sem za ta razvoj. 

V penzijo sem šel s 70 leti, po več kot 40 letih dela. Žena mi je rekla: »70 let imaš, štiri vnuke, ki komaj čakajo, da te vidijo, pa menda ne boš v operacijski dvorani umrl.« Takrat so šli v Švici v pokoj z 65 leti, danes slišim, da povečujejo na starost 70 let. Tudi na tem področju sem bil pred časom (nasmeh).


Kakšno prihodnost pa napovedujete kardiokirurgiji – se sploh lahko še bolj razvije?   

Danes ob koncu simpozija se je z nami povezal dr. Favaloro, po moje trenutno eden največjih živečih kardiologov na svetu, ob koncu nagovora je večkrat ponovil: »Preventiva, preventiva, preventiva …« Vsak, ki vsaj malo razmišlja, se z njim strinja. Seveda se bo kardiokirurgija še razvijala, a prihodnost zdravja ni v novih dognanjih umetne inteligence in robotskih operacijah, ampak v tem, da do bolezni sploh ne pride. To je bodočnost: preventiva, preventiva in še enkrat preventiva.  


Kakšno mesto pa ima danes MC Medicor v svetu kardiokirurgije?

Na kliniki v Ženevi smo naredili tudi dva tisoč operacij na leto, v Sremski Kamenici v najboljši časih 1500 na leto – kdaj sem slišal očitek, da to fabrika, operacije kot po tekočem traku. Pa vendar je vsaka operacija, kot sem že dejal, zgodba zase, ker je vsak človek edinstven in zgodba zase. (položi roko na prsa) Vi ste dama in dame veste, kaj je industrija in kaj butik – v butiku je izbrano samo najboljše. In MC Medicor je butik! Izola je butik med srčnimi bolnišnicami.

Prejšnji
Nazaj na seznam