Kardiološka ordinacija Medicor
V spomin prim. dr. Boris Cibic
Tiho, v krogu svoje družine in v objemu svojega doma je odšel naš spoštovani in dragi učitelj, ki smo ga neizmerno cenili in imeli radi.

Primarij dr. Boris Cibic je bil izjemna osebnost slovenske kardiologije – legenda, ki nikoli ne umre. S svojim neumornim delom, posvečenem bolniku in njegovi usodi, je predstavljal neizbrisen zgled generacijam slovenskih kardiologov, mladim zdravnikom in študentom medicine. (prof. dr. Metka Zorc)

Prim. dr. Boris Cibic (1921 – 2024) je zapustil izjemno delo, ki bo vedno predstavljalo spodbudo in posebne cilje mladim generacijam. Trenutki časa so spremenili ta svet in se dotaknili tudi našega poklica. Mlajše generacije naših študentov morda v danih razmerah v Sloveniji in tudi v svetu ne razumejo plemenitosti in posvečenosti dela zdravnika, ki ga je poosebljal prim. dr. Boris Cibic.Vedno je izžareval neizmerno energijo in dobroto, vedno je podpiral nove ideje in razvoj kardiologije na Slovenskem.

Kot študentka medicine sem začela delati v njegovi pisarni predsednika Združenja kardiologov Slovenije. V tistih časih je poosebljal vizijo razvoja slovenske kardiologije in preventivne medicine. Njegovo povabilo, da prevzamem tajniške posle, mi je bilo v veliko čast. Vedno sem sledila njegovim  nasvetom in pobudam, naučila sem se veliko, kar mi je v kasnejših letih pomagalo ustvarjati novo inštitucijo v Sloveniji – MC MEDICOR.

V letih pred osamosvojitvijo Slovenije je z velikim entuziazmom skupaj z menoj pomagal ustvariti Društvo na srcu operiranih Slovenije in se ves čas trudil, da bi učinkovito skrbeli za slovenske srčne bolnike, ki so potrebovali operacijo na odprtem srcu.

Podprl je mojo idejo sodelovanja s takratnim vodilnim srčnim kirurgom Evrope prof. dr. Ninoslavom Radovanovićem, podprl idejo o nastanku tretjega centra za srčno kirurgijo in kardiologijo, ki je v slovensko medicino prinesel novo vizijo zdravljenja bolezni srca in žilja, nove metode, nove raziskovalno dejavnost in ki bo razvijal hkrati tudi preventivo bolezni srca in ožilja, področje, ki mu je posvetil svoje življenje.Tako je tudi bilo, po dolgem obdobju trdega dela, ko mi je pomagal uresničevati projekt, je klinika MC MEDICOR Slovenja odprla svoja vrata pred 20 leti. V tej posebni ustanovi živijo dela in spomini tudi prim. dr. Borisa Cibica.

 Z velikim entuziazmom je pet let po začetku delovanja ustanove odprl Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo skupno s prof. dr. Robertom Favalorom in prof. dr. Antonom Jamnikom. Center smo poimenovali, kot smo se skupno dogovorili s prim dr. Boris Cibicem, po našem učitelju in kolegu prim. dr. Borisa Cibica, prof. dr. Josipu Turku. Oba učitelja sta mi v tistih dneh položila na srce, naj razvijam preventivno dejavnost v njunem duhu, da mi bosta pomagala z idejami, ampak da moram obljubiti, da ne bom nikoli skrenila z začrtane poti, ki sta mi jo namenila. Vse te misli so ostale z mano in ves čas se trudim, da ne bi na to delo kanila grenka kaplja razočaranja.

Vsi se spominjamo večera po otvoritvi Centra za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo, ko nas je prim. dr. Boris Cibic s pesmijo »O sole mio« popeljal na novo pot našega dela. Ni besed zahvale za vse kar nam je zapustil, večno bo ostal v naših srcih in spominih. (Prof. dr. Metka Zorc)

Boris Cibic (1921 – 2024)

Rodil se je 2. septembra 1921 v Proseku v Italiji. Po maturi na klasičnem liceju Dante Alighieri v Trstu leta 1940, se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Padovi, a je bil še pred začetkom študija ujet in poslan v italijansko vojsko. Kasneje je bil zaprt v nemških taboriščih. Po 2. svetovni vojni je leta 1949 dokončal študij medicine v Ljubljani in se zaposlil v Bolnišnici RSNZ. Od leta 1961 je bil predstojnik kardiološke službe, 1963-70 namestnik predstojnika internega oddelka v Bolnici dr. Petra Držaja. Po preusmeritvi v kardiologijo je delal v kliniki Eppendorf v Hamburgu, kjer je leta 1969 postal primarij. Kasneje je bil direktor Interne klinike Bolnišnice Petra Držaja in asistent na Katedri za interno medicino.

Skoraj dve desetletji je bil predsednik Kardiološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva in 10 let predsednik Internistične sekcije. Sodeloval je pri ustanovitvi Društva za zdravje srca in ožilja, dolgo let je bil njegov predsednik. 

Leta 2002 je prejel Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2012 pa Nagrado glavnega mesta Ljubljana.


Prejšnji
Nazaj na seznam
Naslednji