Milica Jan - najstarejša TAVI operiranka

»Pa ne povejte dr. Zorčevi, prosim, pregrešila sem se,« me pozdravi, ko se slabe tri tedne po posegu v MC MEDICOR Izola srečava v ohlajeni slaščičarni sredi Lucije: »Ob odpustu iz bolnišnice so mi naročili, naj se nekaj mesecev ne naprezam, tudi plavanje v morju so mi letošnje poletje močno odsvetovali. Pa nisem zdržala, brez morja ne znam živeti. Počutim se odlično!«

Piranski zaliv sem želela »priplavati«, ne »odplavati«

Milica Jan, rojena 1929 v Mariboru, je upokojena profesorica jezikov: angleščine, francoščine in italijanščine, prevajalka in novinarka, širše na Obali in – po objavah v časopisih na prelomu tisočletja – tudi širše v Sloveniji poznana kot plavalka. V najbolj »burnem političnem času« boja za Piranski zaliv, ga je, kot pravi, »protestno preplavala«. »V morje sem skočila v Kanegri na hrvaški strani in po slabih dveh urah in pol zlezla iz vode na glavnem portoroškem pomolu. Plavala sem od hrvaške strani na slovensko, moj namen je bil, da Piranski zaliv priplavam, ne odplavam,« se pošali vitalna gospa, ki na svojih ramenih nosi že dobrih devet križev. Pred »podvigom« - te besede sicer ne mara slišati, saj je od dve do tri urno plavanje že skoraj polstoletja njena vsakodnevna rutina, dokler se temperatura morja ne spusti pod 20 C – je vabila prijatelje, pa tudi politike, da bi plavali z njo. »S politiko se nikoli nisem ukvarjala, tudi kakšen nacionalist nisem. A Piranski zaliv je premajhen, da bi si ga delili. Boriti bi se morali zanj, slovenskim politikom manjka ponos in dostojanstvo,« pripoveduje.

Plavala je tudi z Martinom Strelom

Družbe prvo leto ni našla – da je zadostila pogojem plavanja v odprtem morju, je morala najti spremljevalni čoln. Čeprav o plavanju ni govorila, hudo bi ji bilo, kot pravi, »če mi ne bi uspelo, saj je bila jesen in je zima že kar pokazala zobe«, jo je na pomolu pričakalo kar nekaj domačinov in novinarjev. Naslednji dan je o njej govorila vsa obala in lep del Slovenije in Hrvaške. Že naslednje leto se je na plavanje podala v družbi z ultramaratoncem Martinom Strelom. Želja, da bi podobno, kot se 100 žensk odpravi na Triglav, spravila v Piranski zaliv sto plavalk, pa se ji (še) ni uresničila. »Pogled na Piranski zaliv je najlepši s sredine, iz vode, kjer te nič ne moti, kjer si sam z galebi in svojimi mislimi. Pridite in poglejte,« 95-letnica vabi Slovence.

S Štajerske na Obalo – za zdravjem

Plavati je začela pred dobrimi štiridesetimi leti, ko je zaradi okvare hrbtenice hodila od zdravnika do zdravnika, pa ji nihče ni mogel pomagati. »Dokler mi eden ni rekel: Vi bi morali plavati, plavati in še plavati. Vsak dan, vsak eno uro.« Zapomnila si je nasvet in plavala kljub napornim vsakodnevnim urnikom. Do upokojitve je diplomirana romanistka (francoščine in španščine) poučevala jezike v šoli, prevajala za tri založbe, del svoje poklicne poti je bila tudi novinarka.

S starši, ki jih je fašizem pregnal iz Trsta, je živela na Štajerskem. Po diplomi na Filozofski fakulteti in nekajletnem izpopolnjevanju angleščine je poučevala jezike na gimnaziji v Murski Soboti in na mariborski II. gimnaziji. »Nekega dne sem se vprašala, ali res hočem vse življenje hoditi iz 7. a v 7. b razred in učiti venomer iste stavčne strukture. Življenje je več kot slovnica,« je sklenila in pristala kot novinarka v časopisni hiši Večer. Sicer dinamično, a stresno delo, vedno pod časovnim pritiskom, je začel krhati njeno zdravje. Srčna aritmija. Nekega jutra ji je urednik navrgel, da imajo novinarji najkrajšo življenjsko dobo, da povprečno umirajo pri 42 letih. »Jaz sem bila takrat stara 36 let,« se spominja. Začela je iskati delo na Primorskem, kamor jo je vedno vleklo. K temu so pripomogle še sinove nenehne angine in nasvet zdravnika: »Več časa preživite z njim na morju!« odkar sta se preselila, tega je že skoraj šest desetletij, nikoli več ni zbolel za angino.

Podpisala se je pod prevode več desetih romanov, tudi Sever in Jug

Poleg poučevanja je Milica Jan delala kot prevajalka v znanem portoroškem hotelu, upokojitev pa je dočakala pri Splošni plovbi. Ves čas je tudi prevajala literaturo, na knjižnih policah se najde več kot štiri tisoč strani prevoda beletristike z njenim podpisom, prevajala je za kar štiri slovenske založbe; med drugim se je sredi osemdesetih let podpisala pod prevod enega najlepših in najbolj poznanih romanov vseh časov, Sever in Jug avtorja Johna Jakesa. »Ni vsak, ki zna dobro jezik, že prevajalec. Včasih so uredniki rekli, da mora prevajalec izboljšati jezik avtorja,« se spominja Milica, ki je od nekdaj rada brala, sedaj, v zrelih letih pa raje piše. »Popisujem svoje življenje. Veliko je bilo lepega, pa težkega tudi. Nobeno obdobje življenja pa ni bilo dolgočasno,« se pošali in pristavi, da morda kdaj pa bo kdo »zagrabil« in izdal njeno avtobiografijo, ki jo piše še s svinčnikom. »Berem pa najraje romane. Zadnja leta najraje posegam po nagrajenih, na primer s Kresnikom, rečem si, da komisija že ni mogla izbrati 'šunda'.«

Najstarejša TAVI operiranka

Z zdravjem, pravi, velikih težav ni imela, je pa telo, se pošali »vedno govorilo, da je še živo, me opominjalo, naj skrbim zase.« Že med vojno, bila je najstnica, ji je bomba poškodovala oko, tako da vidi le na levega, desnega pa ima umetnega. Tudi težave s hrbtenico in srčna aritmija so pustili posledice. »Že pred nekaj leti mi je moj kardiolog dr. Dorijan Marušič svetoval operacijo na srcu. Strah me je bilo rezanja prsnega koša, zato se nisem mogla odločiti, čeprav sem vedela, da mi srce peša.« Ko pa ji je pred časom predstavil način operacije TAVI, ni pomišljala. »Po vseh mogočih ambulantnih pregledih sem s strahom prišla v bolnišnico MC MEDICOR. A pogovor z dr. Metko Zorc je ves strah razblinil. Natančno mi je razložila poseg, vlila poguma in samozavesti. Je zdravnica, ki ji je mar za bolnika, človek, ki mu moraš zaupati. Dr. Marko Noč, ki me je operiral, pa je moj rešitelj. Rečem jima kar moja angela varuha.« Že tri dni po operaciji je odšla iz bolnišnice, slabe tri tedne po operaciji, sredi najhujšega vročinskega vala, pa je že plavala v portoroškem morju.

Milica Jan, ki sicer nikoli ni imela vozniškega izpita, upa, da bosta lahko s sinom še letos odšla na njuno tradicionalno potovanje z avtom po Evropi. »Nimam dovolj lepih besed zahvale za dr. Zorc, dr. Noča in druge zdravnike in zdravstveno osebje. Skrbeli so zame, kot bi bila v bolnišnici samo jaz, kot da sem najpomembnejša oseba na svetu. Naj jim bo stotero povrnjeno,« sklene zgovorna in vitalna operiranka.

Intervju je objavljen v novi številki revije Utrip srca (september 2024, štev. 40)

Avtorica: Ksenja Hočevar