»Čisto in hvaležno srce bije lažje in dlje«
Peter Klinčarovski se novembra leta 1986 s hvaležnostjo spomni vsak dan. Še s štirimi Slovenci in pod zdravniškim nadzorom dr. Metke Zorc so odpotovali v Srbijo na kliniko v Sremsko Mitrovico, kjer jih je operiral prof. dr. Ninoslav Radovanović. »Čez noč sem bil rešen strašnih bolečin. Do danes, to je skoraj 40 let, z 'novim' srcem nisem imel težav,« pripoveduje čil 91-letnik, ki zadnji dve leti z ženo Malči živi v Domu starejših občanov v ljubljanskem Štepanjskem naselju.
Začniva kar z onomastiko: Klinčarovski?
Makedonec sem, z 19-leti sem prišel v Slovenijo na šolanje. O izvoru priimka je več razlag, ena od njih je, da rod Klinčarovski izhaja iz Egipta – bili so kovači in so se selili po svetu, največ v Grčijo in Makedonijo. Priimek Klinčarovski je vklesan na kamen ob vodnem zajetju v majhni makedonski gorski vasici, od koder izhajajo predniki. Po tem sodeč smo v Makedoniji že mnog rodov, in lahko rečemo, da smo avtohtoni Makedonci.
Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
Po srednjem šolanju sem se prijavil na razpis Vojaške šole, medicinska smer, in bil sprejet. Takrat smo bili skupna država Jugoslavija in prehodi iz ene republike v drugo so bili preprosti. Prvi dve leti, med leti 1952-1954, sem se šolal v Mariboru, kasneje še v Ljubljani, kjer sem dobil prvo službo. Po šolanju, bilo nas je prek 100 študentov, smo se razkropili v službe po bolnišnicah celotne bivše države. Meni je bila ponujena služba v vojaški bolnici v Ljubljani.
Domotožja oziroma želje po vrnitvi v Makedonijo niste imeli?
Sem (nasmeh). Po študiju sem dobil službo v vojski, najprej sem delal v vojaški bolnici v Ljubljani, potem so me pošiljali - kot je bila praksa v vojski, da selijo kader sem in tja – v vojaške bolnice v Koper, Portorož, Novo mesto ... Že kmalu po študiju sem na plesu na Taboru v Ljubljani spoznal bodočo ženo, medicinsko sestro. Kmalu sva se poročila in letos bo že 68 let najinega zakona. Po poroki sem šel iz vojske in se zaposlil v laboratoriju na hematološkem oddelku ljubljanske bolnišnice. Preprosteje povedano: odvzemal sem kri, raziskoval in analiziral vzorce. Ko sva imela že prvega otroka, sem ženi predlagal, da bi se preselili v Makedonijo. Poskusili smo, a ne za dolgo, razmere so bile veliko slabše kot v Sloveniji. Vrnili smo se in za vedno zaživeli v Ljubljani, oba sva bila zaposlena v zdravstvu, v ljubljanski bolnišnici. In to se nadaljuje, medicinska sestra je tudi najina hči, sin pa je šel v druge vode.
Kdaj so se pojavile težave s srcem?
Spominjam se, da sem imel težave s krvnim tlakom že v petdesetih letih, ko sem začenjal poklicno pot. A se je vse nekako uredilo in temu – kljub temu, da sem delal v zdravstvu – nisem posvečal velike pozornosti. »Kolaps« sem doživel v hudi zimi leta 1986. Januarja sva šla z ženo na oddih v Rogaško Slatino. V zdraviliški sobi sem se zbudil sredi noči in začutil grozno močno bolečino v levi roki. Več ur ponoči sem se zvijal v bolečinah, zjutraj pa je bolečina sama po sebi minila, zato sploh nisem šel k zdravniku. Po parih mesecih se je bolečina ponovila, vedno pogosteje in vsakič močenje. Iz roke, v predelu komolca je bilo najhuje, se je bolečina preselila še na nogo, v stegno. Bilo je, kot bi me nekdo z vso silo špikal z veliko šivanko.
Takrat ste vendarle šli k zdravniku?
V tistem obdobju sem delal na onkološkem oddelku, okrog sebe sem imel veliko zdravnikov. A raje kot prosil pomoči sem vzel tableto proti bolečinam in masiral. Tako je bolelo, da sem si večkrat zaželel kar umreti, samo da bi odrešil bolečin. Ko so se pojavljale še nevzdržne bolečine v prsnem košu, dušile so me, sem se vendarle odpravil v ambulanto k svoji zdravnici. Takoj je prepoznala, da so bolečine povezane z boleznijo srca in ožilja. »Poznam dobro zdravnico kardiologinjo,« mi je rekla in me napotila na bližnjo Polikliniko k dr. Metki Zorc. Že ob prvem obisku v njeni ordinaciji se je začel dogajati »začetek konca« mojih težav: pregledi, ultrazvok, EKG … In napotitev na operacijo v Srbijo.
Zakaj ne v Ljubljani?
Ne bi upal trditi, potankosti se ne spomnim. Zdi pa se mi, da takrat v Sloveniji še niso delali teh zahtevnih posegov na srcu. Drugače si ne znam razložiti, zakaj bi šli v Sremsko Kamenico – tega je že skoraj 40 let. Takrat smpo bili še skupna država in odpraviti se v drugo republiko na operacijo je bilo nekako tako, kot bi šli danes iz Ljubljane v Mursko Soboto. Vem le, da nam je dr. Zorčeva želela najboljše in to smo tudi dobili. Štirje smo z avionom odpotovali z Brnika do Beograda, tam nas je čakal avtomobil in nas odpeljal v Sremsko Kamenico. Ves čas smo bili pod zdravniškim nadzorom dr. Zorčeve. V bolnišnici, zelo sodobno opremljeni, nas je sprejel srčni kirurg dr. Ninoslav Radovanović. Najbolj se spominjam lepih prostorov – pomislil sem, da so najbrž tako opremljene bolnišnice v Ameriki in zahodni Evropi -, in prijaznega osebja. Kaj pravzaprav bodo naredili med operacijo, me sploh ni zanimalo, popolnoma sem zaupal, da sem v strokovnih in varnih rokah.
Operacije se spomnite?
Tistih dni se spomnim kot bi se zgodilo včeraj. Gotovo tudi zaradi tega, ker se vsak dan, ampak zares vsak dan v hvaležnosti spomnim dr. Radovanovića in dr. Zorčeve. Na operacijo so me začeli pripravljati zvečer, operirali so me sredi noči. Zjutraj, ko je prišla vizita, sem bil sicer še malo omotičen, spraševali so me po imenu, kje sem, zakaj sem tam in podobno. Vse sem vedel, bil sem pri normalni pameti, kot bi rekli. Že naslednji dan mi je zdravnik dovolil, da lahko vstanem in hodim po sobi in hodniku, kolikor pač zmorem. Takoj sem začutil, da v mojih prsih nekaj drugače – ne le, da nimam več bolečin, počutil sem se, kot bi imel spet 25 let. Star pa sem bil 53. V bolnišnici smo ostali 16 dni, dr. Zorčeva, pogosto tudi dr. Radovanović, sta nas prišla vsak dan pogledati, nam razlagala, kako gre zdravljenje, nam odgovarjala na vprašanja. Niti za trenutek nismo bili v dvoumju, kako gre zdravljenje, kaj se z nami dogaja. Še z drugimi pacienti iz Slovenije smo se v teh dneh bivanja v srbski bolnišnici spoprijateljili, tudi pozneje smo se srečevali. Zavedali smo se, da smo srečneži, ki so bili v najboljših kirurških rokah. Šele pozneje sem izvedel, da sem bil tretji človek iz Jugoslavije, na katerem so izvedli ta zahtevni operativni poseg. Danes pa mislim, da je že skoraj rutina.
Od tega je skoraj štiri desetletja. Ste imeli pozneje še kakšne probleme s srcem?
Nikakršnih! Po prihodu iz Srbije sem bil še nekaj časa na bolniški, izogibal sem se naporom, zdravo jedel, hodil na sprehode … Bolečin pa od takrat nisem imel nikoli več, tudi drugih večjih problemov ne. Kot da sem se pred 38 leti še enkrat rodil in jih imam sedaj 53 (nasmeh). Redno jemljem terapijo in hodim na preglede v ambulanto Medicor k dr. Zorčevi, še danes je moja kardiologinja. Boljše kardiologinje ni na svetu! Že pogovor z njo v ordinaciji človeka pozdravi. Zame je tudi psihologinja in psihiatrinja, zares me posluša in sliši, me razume, svetuje. Poznam veliko zdravnikov, ker sem 40 let delal v zdravstvu, a tako odličnega srčnega zdravnika kot je ona ne najdeš. Imam pa srečo tudi z osebnimi zdravniki, kar je za človeka posebno v starosti neprecenljivo.
Aja, prej sem pozabil povedati, pred 7 leti so mi v Medicor Izola vstavili pacemaker, sploh ne vem, da ga imam, tako dobro so naredili. Pred kratkim sem bil na pregledu pri moji zdravnici – v domu avtomatično dobiš osebnega zdravnika – in sem ji rekel, naj mi nikar ne pove, če z menoj kaj ni vredu, da nočem vedeti. »Vse je odlično,« mi je rekla. Lahko človek, ki se približuje stotici, sliši še kaj lepšega?!
Zakaj ste šli v Dom za ostarele?
Pred dvema letoma sva se šla oba z ženo. Žal jo je ujela demenca, z njo pa še druge bolezni, predvsem sklepov, tako da ni mogla več hoditi. Dolgo sem doma skrbel zanjo. Kot bi slutil, sem v prvih upokojenskih letih, ko sva bila oba doma, opazoval njeno kuhanje in si v zvezek pisal sestavine, postopke, zelo natančno. Tisti zvezek njenih in naših najljubših jedi je moja kuharska knjiga. A v določenem času ni šlo več in odšla sva v dom. Na začetku sva bila skupaj v sobi, vendar njen nemir ponoči je kradel počitek tudi meni. Sedaj sva v dveh sobah, večino časa sem pri njej, a ko potrebujem čas zase, imam svoj kotiček. Poleg tega strokovno medicinsko osebje zna poskrbeti za dementne ljudi. Saj razumete: kljub temu, da sem delal v zdravstvu in poznam bolezni, človeka vsakič znova zaboli, ko te ljubljeni človek, s katerim si poročen skoraj že 70 let, ne prepozna (zaihti).
Imate kakšen recept za dolgo življenje?
Spomnim se svojega otroštva in mladosti, na vasi smo živeli brez avtomobilov, brez vsakdanjih obiskov trgovin, seveda brez ekranov. Kar smo pridelali na njivi, tisto smo jedli; imeli smo kokoši, kakšno kravo in svinjo. Ne spomnim se, da bi kdo hudo zbolel. Način življenja se je v 80 letih obrnil na glavo.
Drugo pa je ljubezen. Ženi sem ob poroki obljubil, da bom z njo v dobrem in slabem – temu sem zvest že 68 let. Pred kratkim mi je nekdo rekel, z ženo sta praznovala zlato poroko, da se nikoli nista skregala. To težko verjamem. Midva sva se skregala, tišina med nama je kdaj trajala tudi po več dni – a vedno je eden popustil, in vsakič sva se imela raje. Na preizkušnjah rasteš in zoriš. Danes pa se dva skregata in že gresta narazen, ob prvi preizkušnji pomislijo na ločitev. Midva nikoli nisva gojila sovraštva in dolgotrajnih zamer, ne v najinem odnosu ne do drugih ljudi. Odpuščanje čisti naše srce, čisto in hvaležno srce pa bije lažje in dlje (nasmeh).
Z Makedonijo ste še povezani? Imate sorodnike?
Seveda! Nas je bilo sedem otrok, trije so umrli že zgodaj v otroštvu, štirje smo si ustvarili družine in dočakali kar visoko starost. Samo jaz sem šel po svetu. Z družino smo redno hodili na dopust v Makedonijo, sploh ko sta še bila živa starša. Tudi moji so prihajali v Slovenijo. Zdaj je živa še najmlajša sestra, ima 80 let – obiskali se že nekaj let nismo, pridejo pa nečaki in povezani smo prek sodobnih medijev.
Ksenja Hočevar
Intervju je bil objavljen v poletni številki revije Utrip srca
