Leta 1950 je takrat 20-letni mladenič prišel iz Vojvodine v Slovenijo študirat medicino, kjer je bil njegov profesor dr. Igor Tavčar (Vizionar slovenske medicine | Kardiološka ordinacija Medicor) – do danes ostaja zanj nepozaben vzornik. Po končanem študiju je ostal v Sloveniji, kot pediater je v ljubljanskem Kliničnem centru ostal vso delovno dobo. Ustanovil in vodil je neonatalni oddelek na Pediatrični kliniki. Še danes, pri 95-letih, dela v zasebni ordinaciji, kamor prihajajo povečini tisti pacienti, ki jih je zdravil že kot novorojenčke.
pogovarjala se je Ksenja Hočevar
Pediater primarij Slavko Popadič, dr. med., je bil druga generacija po vojni na novo zasnovane Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani; pred in med vojno sta bila samo prva dva letnika, v višje letnike so študentje odhajali na Dunaj ali v Beograd. »Leta 1950 je bilo v prvi letnik beograjske Medicinske fakultete vpisanih prek tisoč študentov. Veliko preveč. V Ljubljani pa je bila Medicinska fakulteta šele v začetkih, ni še bila tako priznana kot je danes. In ker maršal Tito ni preveč maral Vojvodincev, je odločil, da nas 40 vpisanih Vojvodincev pošlje na študij v Ljubljano. Dobili smo administrativno odločbo: ali v Slovenijo ali pa pozabite na študij medicine,« se spominja danes 95-letni Slavko Popadić.
Penicilin za strica
Da želi postati zdravnik, je vedel že pri petih letih. V Vojvodini so imeli doma trgovino in, kot se spominja, je »zbiral flaške, da jih bo napolnil z zdravili in zdravil ljudi.« V šoli je imel najraje biologijo. »Kar je bilo v učbenikih, zame ni bilo dovolj. Kupoval sem knjige o človeškem telesu, o medicini, anatomijo človeka sem znal do potankosti. Spominjam se, da mi je učitelj v osnovni šoli prepovedal, da sodelujem pri pouku, ker sem vse in še mnogo več vedel vnaprej.« Čeprav v družini niso imeli zdravniškega poklica, mu je bila, kot pravi, »medicina v krvi«.
Spominja se, kako je kot gimnazijec prvič rešil življenje. Njegov stric, ki ga je imel zelo rad, je zbolel za rakom. Odpustili so ga iz bolnišnice »z belo zastavico predaje«, zdravljenje ni več mogoče, umrl bo. Slavko je v tistem času prebiral literaturo, da se je v medicini pojavilo zdravilo, penicilin, ki bo kmalu dobro zdravilo turberkulozo, bolezen je bila v tistem času v Vojvodini in drugod po Jugoslaviji v velikem porastu, ljudje so množično umirali. Ne spomni se natančno po kakšni poti, ampak uspelo mu je dobiti odmerek zdravila, dal ga je stricu in ta je ozdravel. »Še dolgo je živel, dočakal je, da sem doštudiral medicino in delal kot zdravnik,« se spominja.
Slovenščino se je učil ob študiju
Začetki študija 20-letnega mladeniča v Sloveniji ni bili preprosti. »Za tiste čase je bila Ljubljana za Vojvodince zelo daleč. Ne le po razdalji in slabih povezavah – kar 18 ur sem potoval z vlakom in avtobusom –, daleč naprej je bila tudi po razvoju, zelo različni smo bili po miselnosti, čeprav smo bili ista država.« Slavko se spominja, da je prvi mesec spal kar na železniški postaji. »Kdaj so sredi noči prišli miličniki in me vrgli ven, odšel sem v park. Drugi mesec sem dobil streho, dobesedno v kopalnici so mi ponudili ležišče.«
Težak začetek je bil tudi na fakulteti, saj so – zaradi administrativnih ovir – dva meseca zamujali s študijem. »Pa jezika nismo znali. Slovenščine sem se učil sproti ob študiju, zato je še danes, po 70 letih življenja v Sloveniji, moja slovenščina šibka,« pove priljubljeni pediater, ki je spremljal tisoče otrok v neonatalnem obdobju.
Ugleden profesor dr. Igor Tavčar
Iz časa študija mu je v nepozabnem spominu ostal prof. dr. Igor Tavčar. »Bil je najbolj spoštovan profesor na Medicinski fakulteti. Študentje smo ga imeli zelo radi. Bil je strokoven in hkrati izjemno empatičen. Njegovih predavanj nihče ni izpuščal, znal je podajati znanje. Predavanja je imel plastična. Na primer za predmet interna medicina je za vsako bolezen, ki jo je razlagal, pripeljal v predavalnico bolnika in nam na konkretnem primeru pokazal obravnavo: anamnezo, izvide, terapijo … Sodelovali smo, v živo smo spremljali, to je bila najboljša popotnica na poti v medicino.« Slavko se spominja, da je prof. Tavčar predaval tako natančno in tako konkretno o vsaki bolezni, da če je študent hodil na predavanja in vaje, si beležil in zapomnil, se pred izpitom ni bilo treba učiti. »Kar se tiče znanja, je bil rigorozen, veliko je zahteval – ker nam je tudi veliko dal. Znal je prenašati in podajati svoje izjemno znanje naprej. Med študenti je užival velik ugled, vsi, brez izjeme smo ga spoštovali.«
Prof. Tavčar je bil zgled, ki nas je spreminjal
Prof. Tavčar je po besedah njegovega učenca učil tisto, kar je začrtal Hipokrat: da imaš do pacienta empatijo, da ga obravnavaš kot bi bil svojec, da se boriš za vsako življenje. »Namreč od nekdaj je tako, da na Medicinsko fakulteto pridejo mladi, ki imajo najboljše ocene, nimajo pa vsi empatije do bolnika. Samo dobre ocene in znanje za dobro medicino niso dovolj – biti moraš človek, predan in blizu bolniku,« je prepričan danes 95-letni pediater: »Prof. Tavčar nam je vedno govoril, da je zdravniški poklic zahteven – ker zahteva veliko znanja in ker zahteva empatijo do bolnika, ki jo ne premore vsak. Lahko imaš vse znanje tega sveta, a če nisi človek, pisano z veliko začetnico, potem nisi dober zdravnik. Delo v medicini mora človeka spreminjati – in študentje smo se ob zgledu prof. Tavčarja spreminjali, postajali smo boljši ljudje.«
Pustil je pečat v karieri in življenju
Po osmem semestru študija medicine je Slavko Popadič na vodstvo fakultete naslovil prošnjo, da bi lahko predčasno opravljal izpit iz interne medicine pri prof. Tavčarju. »Izpit iz interne medicine je bil po desetem semestru. A če sem hotel delati v praksi klinične preglede kot študent in kaj zaslužiti, je bila interna medicina osnova. Odobrili so mi. Prof. Tavčar me je sprejel na izpitu kar v predavalnici pred vsemi študenti. Pripeljal je bolnico, ki je težko dihala – pravilno sem postavil diagnozo in zdravljenje. Izpit sem uspešno opravil. Seveda sem bil vesel, ampak hkrati pa tudi žalosten, ker ne bom več hodil na predavanja prof. Tavčarja. To so spomini na ljudi, ki zaznamujejo celotno kariero in življenje.«
Študij se spreminja, Hipokratova prisega ostaja enaka
Da je danes študij medicine drugačen kot pred 70 leti, je prepričan pediater, ki še vedno opravlja zdravniško prakso v zasebni ambulanti v Trzinu: »Generacije so drugačne, drugače vzgojene, z drugačnimi pripomočki za učenje … Mi nismo poznali računalnikov, spleta … Tudi medicina je naredila izjemen napredek – koliko novih odkritij, znanj, sodobnih inštrumentov, koliko izkušenj! Ampak …,« razmišlja pediater Popadič: »Človekovo telo ostaja povsem enako. Čeprav se bolezni spreminjajo, je osnova zdravljenja in Hipokratova prisega enaka kot pred pol stoletja: zdravnik pomaga bolniku, ščiti življenje z vsem znanjem in pripomočki, ki jih ima na razpolago.«
Geni Metke Zorc so Tavčarjevi
Takih profesorjev in zdravnikov kot je bil dr. Igor Tavčar danes ni več, je prepričan 95-letnik s skoraj 70-letno zdravniško prakso: »Obstajajo pa nekateri, ki so mu na moč podobni, med njimi je profesorjeva pranečakinja prof. dr. Metka Zorc. »Profesorica je fenomen med zdravniki. Izjemen klinik. Človek. Pozna se, da ima Tavčarjeve gene.« Slavko Popadič se prof. Zorčeve spominja še iz časov, ko v Ljubljani še ni bilo razvite srčne kirurgije, ona pa jih je vozila k tedaj najboljšemu v Evropi: prof. Ninoslavu Radovanoviću. »Od nekdaj in do danes ima povezave z najboljšimi kardiologi in srčnimi kirurgi na svetu. V Slovenijo po njeni zaslugi prihajajo strokovnjaki številka ena na svetu, z njimi pionirsko znanje in izkušnje. Ne vem, v dvomih sem, če se slovenska medicina tega zaveda.«
Postaviti bi ji morali spomenik
Slavko Popadić pravi, da mu je že kar nekaj najboljših radiologov reklo, da ko dobi diagnozo, ki jo postavi prof. Zorčeva in prebere rentgensko sliko pacienta, potrdi diagnozo. »Na kardiološkem pregledu odkrije na primer raka. Ker k človeku pristopi celostno; ne pogleda le srca, ampak pogleda celotno psihofizično stanje. Izjemna je, najboljša ne le na slovenski, ampak svetovni ravni. Poleg tega, da je izjemen klinik, je tudi organizatorica, predavateljica. Vizionarka! Kar veliko zdravnikov poznam, iz vseh vej medicine, ampak brez pomisleka zatrdim, da je prof. Zorčeva štev. 1 med vsemi. Predlagam, da se ji še za časa življenja postavi spomenik.«
Imamo dobre zdravnike, sistem ne deluje
Slavko Popadić, ki ima kot primarij dosmrtno licenco in dovoljenje za opravljanja zdravniškega poklica, je eden tistih zdravnikov, ki se ne boji povedati resnice tudi kar se tiče stanja v slovenskem zdravstvu. »V Sloveniji imamo dobre zdravnike in mislim, da nas je tudi še dovolj, žal pa ne deluje sistem. Imamo politiko, ki z škodljivimi potezami in razmejitvami med zasebnim in javnim uničuje zdravstvo. V škodo pacienta. Zdravniki se po svoje upirajo, pravijo, da stavkajo. Pacient umira, ti boš pa stavkal?! To je podobno, kot bi gasilec, ko gori hiša, rekel, da stavka. Tako ne gre.«
Rodil se je težak 817 gramov, danes je zdravnik
Pediater, ki je zasnoval neonatalni oddelek Pediatrične klinike, kupil prve inkubatorje, uvedel intenzivni oddelek, pripomočke za intubacijo novorojenčkov in bil dolgoletni šef oddelka, se rad ozre na svojo prehojeno pot zdravnika. »Novost je bila tudi ta, da smo natančno spremljali otroka, beležili njegov fizični, psihični, intelektualni razvoj. Pred dnevi me je obiskal mladenič – pred 28 leti se je rodil težak 817 gramov, rešili smo mu življenje. Danes je zdravnik.« Takih in podobnih zgodb, povezanih z delom pediatra Popadiča, je veliko: »K nam so prinesli živ 'zarodek' po splavu, niso ga mogli umoriti – danes so med njimi znanstveniki, učitelji, zdravniki, športniki, politiki …«
Pri 65-ih letih sem se odločil …
Še danes, ko se bliža stotici, prinašajo k njemu bolne otroke. »V glavnem tisti, ki me poznajo. Rad pomagam, rad imam ljudi,« pove čil 95-letnik. In kje je skrivnost dolgega in čilega življenja? Pred odgovorom se nasmehne: »Imam krasno ženo, kar nekaj let mlajšo, ona mi daje voljo in pogum. In še nekaj je: pri 65 letih sem se odločil, da se ne bom staral: fasada se stara, duša in srce pa ne. Za srce poskrbi dr. Zorčeva, za srce in dušo pa moja krasna žena Marjeta.«
Besedilo in fotografije: Ksenja Hočevar
