Piše: prof. dr. Metka Zorc
Akademik profesor dr. Igor Tavčar je bil izjemna osebnost slovenske medicine. Postavil je temelje sodobne Medicinske fakultete in temelje sodobne interne medicine, razvijal je Medicinsko fakulteto v Ljubljani in Univerzitetni klinični center. O njegovi viziji zdravniškega poklica največ povedo njegove besede, ki jih je povedal na srečanju leta 1960: "Zdravniškemu poklicu se morajo posvetiti ljudje z globokim čutom za resnico, ljudje, ki ljubijo naravo, življenje ter verujejo v človekovo ustvarjalnost, ljudje s čutom za sočloveka in željo, da mu pomagajo."
Vizija njegovega dela je bil poseben poudarek pri zdravljenju bolnika, ki naj vedno temelji na principu, da je bolnik človek s človeškim dostojanstvom in da je potrebno, da vedno ostane človek z dušo in telesom. Učil je mlajše generacije slovenskih zdravnikov in medicincev. V predavanjih je poudarjal, da je medicina poseben poklic, da pravzaprav ni poklic, da je to način življenja. Poudarjal je, da se morajo medicinskemu poklicu posvetiti ljudje z globokim čutom za resnico, ljudje, ki verjamejo v življenje in dobroto v ljudeh, ljudje, ki imajo posebno empatijo in so pripravljeni živeti z medicinsko stroko.
Iz zapisov prof. Tavčarja se lahko naučimo ne samo znanja medicinske stroke, ki naj bo kompleksna, integralna in ne razdeljena na posamezne panoge, pač pa lahko čutimo njegovo vizijo, kako je nujno potrebno ohranjati integralni pristop pri zdravljenju bolnika. Potrebno je čuvati stroko in prenašati znanje, ki je dostopno v tujini, na domača tla; z zavedanjem, da je to izjemnega pomena za zdravljenje vsakega bolnika in za zdravstveni sistem kot celoto.
Številne nauke je zapisoval v knjigi, ki je bila izdana pred mnogimi leti, v knjigi, ki nosi naslov Poslanstvo slovenskega zdravnika. V njej je napisal stavek, ki ima globoko pretresljivo resnico: »Brez ljubezni do sočloveka ni prave medicine«.
Prof. dr. Igor Tavčar je bil stric mojega očeta. Skozi družinsko zgodbo je neizbrisno postavil pečat življenjski poti, ki sva jo zasledovali midve s sestro Rudo.
Akademik prof. dr. Igor Tavčar ni bil samo akademik in vrhunski slovenski intelektualec in zdravnik. Ljubil je svojo deželo Slovenijo in njene ljudi, ljubil je deželo, za katero je verjel, da bo v njej vedno sijalo sonce. V svoji dolgoletni praksi je z največjim entuziazmom skrbel za vse ljudi enako, tudi za berača iz lesene kolibe ob Ljubljanici.
Včasih me kolegi vprašajo, kaj bi danes na področju zdravstva storil prof. Tavčar, če bi še živel. Prav gotovo bi se aktivno vključil v delovanje na področju slovenskega zdravstva in s svojim neverjetnim znanjem pomagal k izboljšanju. Vse z enim samim namenom: pomoč bolnikom in reševanje življenj.
Kdo je bil prof. Igor Tavčar?
Rodil se je 2. novembra 1899 v Ljubljani. Po vojni izkušnji 1917 in 1918 na fronti v Galiciji in Ukrajini se je vpisal med prvo generacijo študentov na nepopolni Medicinski fakulteti v Ljubljani (1919–21). Študij je nadaljeval v Pragi in Heidelbergu, kjer je diplomiral 1924. Zaposlil se je pri utemeljitelju klinične patofiziologije prof. Ludolf Krehlu, kjer je spoznaval klinično hematologijo; predstojnik ga je poslal na polletno izpopolnjevanje pri hematologu prof. Ottu Naegeliju v Zürich. Specializacijo iz interne medicine je opravljal na Dunaju, formalno jo je dokončal v Beogradu.
Julija 1945 je postal ravnatelj ljubljanske splošne bolnišnice ter bil imenovan za rednega profesorja interne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani Istega leta je postal predstojnik Interne klinike ljubljanskih kliničnih bolnic. Tu je po sodobnih načelih organiziral in vodil delo, predaval patogenezo, diagnostiko in terapijo internih bolezni ter vodil praktične vaje in seminarje. Bil je izpraševalec študentov interne medicine in fiziologije ter specializantov interne medicine. Na Interni kliniki in Katedri za interno medicino je delal do upokojitve 1963. Reševal je pionirske probleme pouka interne medicine, urejal prostorske in kadrovske zadeve, se boril za prepotrebno opremo in pisal učbenike.
V zbirki Osnove interne medicine je v prvih povojnih letih objavil prve slovenske učbenike interne medicine. Teoretsko se je ukvarjal z mezenhimopatijami (avtoimune bolezni), ki so bile takrat novost. Napisal je veliko strokovnih in znanstvenih člankov o endokrinologiji, gastroenterologiji, hematologiji, kardiologiji, klinični patologiji in patogenezi, revmatologiji ter o splošni medicini. Udeležil se je številnih znanstvenih srečanj internistov doma in v tujini, na njih predaval in jih tudi organiziral. Leta 1949 je postal redni član SAZU in bil večkrat tudi predsednik njenega medicinskega razreda.
Igor Tavčar je bil eden redkih zdravnikov, ki so prejeli Prešernovo nagrado, najvišje državno priznanje za znanstvene in umetniške dosežke. Leta 1949 jo je prejel, kot so zapisali v utemeljitvi, »za svoj izjemen prispevek k razvoju slovenske interne medicine, hematologije ter za pomembno delo pri organizaciji pouka na Medicinski fakulteti.« Ob prejemu je dejal: "... Zato postaja znanstveno in praktično zdravnikovo delo njegova vsakdanja praksa, zahteva pa od njega mnogo ustvarjalne domišljije, analitičnega mišljenja in sintetičnih sposobnosti."
Prof. Igor Tavčar velja za utemeljitelja sodobne slovenske znanstvene interne medicine. Posvetil se je predvsem klinični hematologiji in hematološki citologiji ter poudarjal pomen biokemije za razvoj medicinske znanosti. Bil je umirjen intelektualec, spoštovan med svojimi kolegi zdravniki. Umrl je 27. decembra 1965.
Vir: Slovenska akademija znanosti in umetnosti
