Več kot pol stoletja je deloval v javnem in zasebnem zdravstvu, vse življenje je tudi aktiven in kritičen opazovalec dogajanja v zdravstvu in družbi nasploh. V obdobju 1988 do 1992 je vodil Slovensko zdravniško društvo in sodeloval pri postavitvi temeljev Zdravniške zbornice. Širša slovenska javnost ga je spoznala leta 1990, ko je na prvih svobodnih volitvah kandidiral za predsednika Republike Slovenije. Sredi devetdesetih let je med prvimi v Sloveniji odprl zasebno ambulanto za ultrazvočno diagnostiko. Leta 1996 je bil v sodelovanju z revijo Viva pobudnik akcije Moj zdravnik.
pogovarjala se je Ksenja Hočevar, intervju je objavljen v novi številki revije Utrip srca (maj 2026)
Gospod Demšar, srečala sva se na odprtju razstave ob 30-letnici akcije Moj zdravnik. Vi ste bili pobudnik akcije in vsa leta jo od blizu spremljate. Kaj je botrovalo vzgibu za takšno akcijo?
Pravzaprav ima zgodba zanimivo zgodovino. Naključno poznanstvo in kasneje prijateljstvo s Sandijem Češkom in Livijo Dolanc je rodilo zamisel, da bi – ob njuni organizacijski in finančni podpori in po zgledu, kot so to imeli že v tujini – odprli telefonsko linijo, na katero bi bolniki poklicali zdravnika. Skoraj sočasno smo zdravniki začeli še odgovarjati na vprašanja bralcev v reviji Viva. Spletla se je mreža zdravnikov, v začetku večinoma družinskih, ki so jim hitro sledili strokovnjaki različnih strokovnih področij. Vsi smo delali brezplačno – za dobro ime in v dobro bolnika. V odgovorih smo največjo težo dajali preventivi.
In iz tega je zrasla akcija Moj zdravnik?
Zdravniki, ki smo že sodelovali v telefonski liniji in/ali z odgovori v reviji, smo se strinjali, da bi komunikacijo med nami in bolniki narediti bolj vabljivo. Od tu do realizacije zamisli ni bilo daleč! Na široko so se pred 30 leti odprla vrata vsem, ki so želeli povedati kaj o sebi, o svojem zdravniku … Skoraj neverjetno se sliši, da je to izkoristilo skoraj pol milijona judi, ki so v akciji »Moj zdravnik« oddali svoj glas. Ljudje so bili – in so še! – izjemni! Bolniki opazijo in znajo ceniti zdravnike in zdravstvene delavce ob njih. Tako smo lahko predstavili zgodbo zdravnika iz Haloz, za katerega doslej nismo slišali, dobil pa je glasove številnih pacientov. Predstavili smo desetine zgodb zdravnikov, ki vračajo zaupanje v dobro. So zgodbe, ki dokazujejo, kako skoraj nedoumljiva je predanost tistih, ki jim je medicina poslanstvo.
Ste si pred tremi desetletji mislili, da bo akcija tako uspešna?
Nismo delali dolgoročnih planov – spontano je steklo, spontano se je večalo in širilo. Potreba, da se izpostavi srčne zdravnike, pa je danes še večja kot pred desetletji. Akcijo smo vodili tudi zato, da se bi o zdravstvu v medijih pisalo in govorilo s pozitivnim predznakom, da bi se zoperstavili nepotrebnemu in primitivnemu obravnavanju problemov v zdravstvu.
Že takrat je bilo tega veliko?
Nekaj že, nikakor pa ne v takih ekstremih kot zadnje obdobje. Do zadnjega mandata še noben premier zdravnikov ni napadel tako direktno in jih označil za »parazite«. Kako naj se navdušujem nad politiko, če nas ta dnevno napaja z nejevoljo?! V akciji Moj zdravnik smo izbrane zdravnike in zdravstvene delavce vedno opisali toplo, z osebno noto, njihove karakterje, obseg dela, veselja … Pokazalo se je, koliko izjemnih zdravnikov imamo v Sloveniji. Zdravnikov, ki so 24 ur na razpolago ljudem, potrebnim pomoči. Trdim, da je takih zdravnikov bilo in bo veliko.
Zato ni pošteno, da se rumeni tisk polasti in senzacionalistično opisuje dogodke, ki sicer terjajo upoštevanje etičnih norm, ne opišejo pa resnice o zdravniškem poklicu.
Je bilo nekoč lažje biti zdravnik kot danes?
Danes, pri 90-letih, sem večkrat v koži pacienta (nasmeh). Nekdaj so bili odnosi bolj topli, bolj lepi, bolj pristni. Odnos osebni zdravnik–pacient je bil v prvi vrsti, to je bil temelj, osnova, na kateri se je gradilo naprej. Danes pa je tehnika odrinila zdravnika od bolniške postelje. Aparatura nadomesti zdravnikove roke, tehnika nadomesti zdravnikov glas. Vendar upam, da bo človeštvo naredilo korak nazaj – znali bodo ceniti tiste zdravnike, ki jih bodo osebno sprejeli, si zanje vzeli čas. Osebnega stika ne more nadomestiti noben stroj, noben robot.
Osebnega stika ne more nadomestiti noben stroj, noben robot.
Vi ste bili med prvimi zasebniki s koncesijo. Kako ste se, priznani radiolog v največji bolnišnici, odločili za ta korak?
Pravzaprav sem bil drugi, prvo koncesijsko pogodbo v Sloveniji je dobil dr. Gorenšek na Bledu. Kako se je začelo? Spomnim se, da sem nekega zimskega večera v Stari Ljubljani srečal kolegico Metko Zorc. Takrat je vodila Zdravniško društvo Ljubljana in bila polna idej. Med drugim je izžarevala prepričanje, da mora zasebno delo v zdravstvu dobiti mesto in naj se nanj kar pripravim. Čas je narediti korak v tej smeri.
Je bilo težko? Zelo težko. Mi je žal? Niti malo. Prvi pogoj za pridobitev koncesije v zasebni praksi je bil, da prekineš delovno razmerje v javnem zavodu. Drugi pogoj pa je bilo dokazilo ministru za zdravje, v mojem primeru je bil dr. Božidar Voljč, da si strokovno tako dober, da lahko samostojno delaš. Oba pogoja sta se mi takrat zdela smiselna.
In se vam zdita dobra še danes?
Po svoje da, ampak ne v ekstremih, kot se pojavljajo danes. Enakovrednega položaja javnega in zasebnega zdravstva se pri nas še vedno otepamo. Sam sem pristaš modre in premišljene kombinacije javnega in zasebnega. Veliko sem hodil po svetu, poznam zdravstvene sisteme v Evropi in širše, vendar tako ekstremne prepovedi in razmejitve, kot jo je sprejela trenutna slovenska vlada, nisem srečal nikjer. Če bi se napovedi uresničile, bi pomenilo, da je vlada intelektualno impotentna! Kdor vztraja na striktni razmejitvi, bi moral čimprej najti svojim sposobnostim primernejšo zaposlitev.
Veliko sem hodil po svetu, poznam zdravstvene sisteme v Evropi in širše, vendar tako ekstremne prepovedi in razmejitve, kot jo je sprejela trenutna slovenska vlada, nisem srečal nikjer. Če bi se napovedi uresničile, bi pomenilo, da je vlada intelektualno impotentna!
Kar hude besede. S takimi in drugačnimi zakoni in uredbami je vlada napovedovala urejeno zdravstvo …
Sedanje stanje, ki ga zapušča vlada, je na pragu butalskega ravnanja. Butalci bi rekli, da zdravnik ne sme delati popoldne tam, kjer je potreba, butalci bi sprejeli zakon, ki zdravnikom prepoveduje delo pri zasebnikih, butalci … Ni mi treba več naštevati, kaj bi butalci, imamo naše politike vsak dan na očeh.
Zasebnim dejavnostim v zdravstvu mediji, politiki in s tem javnost še vedno pripisujejo, češ da jim gre samo za denar, za bogatenje, zaslužek. Nikoli ali pa zelo redko pa slišimo, da zasebniki sami plačujejo najemnino za ordinacije, da sami opremijo ordinacije, da sami kupujejo drago opremo, najnovejše aparature … Ne vem, če ste vi, ampak jaz v svojem življenju še nisem slišal o korupciji v zasebni dejavnosti. Zasebnik praviloma najsodobnejše aparature in opremo kupuje brez javnih naročil, brez afer in preplačevanja. V javnem zdravstvu pa ni investicije ali celo manjše adaptacije, ki se je ne bi držal sloves »nepoštenosti«. Tu pa bi lahko govorili o lobiju državnih zdravstvenih ustanov, ki vidijo v zasebnikih nezaželeno konkurenco.
Zato je bil običajno zdravnik zasebnik tudi menedžer?
O tem sva zadnjič na srečanju govorila z dr. Zorčevo. Ko sva začenjala zasebno dejavnost s koncesijo, vsak na svojem področju, je bil to za naju izziv, želela sva se dokazati tudi na področju menedžmenta, odločanja o svojem delu, naložbah, razporedu, nabavi. Veste, jaz sem vedel, koliko stane rolica toaletnega papirja! Za vsakega zaposlenega sem vedel, kdaj in kaj dela. Kupil sem veliko ultrazvočnih naprav, najmodernejših, kakršnih v velikih bolnišnicah niso imeli. Vedno sem se pogajal za najnižjo možno ceno. Poglavje zase je strokovno izpopolnjevanje, za katerega smo porabili veliko sredstev, ki smo jih ustvarili s svojim delom, v svojih ordinacijah. S pridobljenim znanjem smo se uvrščali ob bok največjim klinikam na svetu.
Pomislimo, na koliko kongresov in simpozijev, izobraževanj gre na primer dr. Zorčeva po svetu. Je tudi vabljena predavateljica. Znanje prenaša domov, k slovenskim bolnikom. Samo neumna država želi ukiniti koncesionarje.
Je torej po vaše politika »kriva«, da je vedno več nezadovoljstva med bolniki, da se stvari v zdravstvu ne premaknejo, da zdravniki že dve leti stavkajo?
Da je tako, dvomi le malokdo. Vsaj tu vemo, kdo je za kaj odgovoren. Problemi se kopičijo, politika pa jih kljub velikim obljubam s svojimi odločitvami očitno ni zmožna rešiti. Sodeloval sem v veliko zdravniških organizacijah: Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica, Zdravniški sindikat Fides, Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, vse so do podrobnosti analizirale stanje v zdravstvu in predlagale konstruktivne rešitve. Le te niso bile upoštevane s strani zakonodajalcev.
Imel sem tudi možnost pripraviti in oblikovati svoje gledanje na dogajanje v zdravstvu in naslovil analizo na kabinet mandatarja. Nič ni bilo zaletavega, brez političnega predznaka. Pisal sem s stališča bolnika in človeka s šestdesetletno zdravniško prakso. Odgovora nisem nikoli prejel.
Mi zaupate prve tri točke programa?
Prva točka: sodelovanje med javnim in zasebnim. Druga točka: povrniti veljavo preventivi. Kdaj ste nazadnje slišali za dispanzer za ženske? Preventiva bi lahko bila točka ena, preventiva je dolgoročna naložba v zdravstveni sistem. Tretja točka: ustanoviti svet modrecev, ki bi zbral uveljavljene humaniste in ljudi z nespornim ugledom.
Zdravje velja za eno največjih vrednot in le neumen politik to spregleda. Zato imajo zdravniška združenja po svetu velik vpliv na politične odločitve. V Nemčiji, kjer imajo ustaljen sistem, so mi to slikovito opisali: »Ministru za zdravje se zatresejo hlače, če predsednik zdravniške zbornice samo kihne.« Pri nas pa se v predvolilnih bojih koljejo na zasebništvu v zdravstvu, predsednik vlade pa se spravi na delovnega ortopeda iz Novega mesta, ga postavi na prangar in medijsko izpostavi kot lovca na denar. Neetično.
Kaj pa pravite na razvpite čakalne vrste?
Za prekomerne čakalne vrste je kriva politika, ki noče priznati in jasno povedati, da z obstoječim finančnim prispevkom, povrhu še z omejevanjem dela zdravnikom, ni mogoče ohranjati vseh pravic pacientov. Čakalne vrste so rezultat omejitev denarja za storitve iz zdravstvene blagajne. Marsikje bi lahko preusmerili denar.
Na primer dobro bi učinkovalo, če bi denar, ki ga porabimo za nepotrebne vladne svetovalce in komisije, usmerili za zdravljenje bolnikov. Z birokracijo in administrativnimi ukrepi, kar počne naša vlada in ministrstvo, čakalnih vrst ne bomo skrajšali.
In še to bi rekel: drugače je čakati eno leto na pregled, ko si star 40 ali ko si star 90 let. Bistveno drugače. Potrebna je modra presoja – ampak ne na podlagi administracije ali sistema, ki ga definira umetna inteligenca, potrebna je presoja na podlagi razgovora zdravnik - bolnik. Tega politika ne doume, zabetonirana je v »svojem prav«. Slovenija bi potrebovala urejen, bolniku prijazen zdravstveni sistem. Sistem, v katerem bi vsak človek, tudi največji revež, ko zboli, imel odprta vrata. Dokler tega ne bo, bomo pa zbirali zamaške za bolne otroke.
Leta 1990 ste kandidirali za predsednika Slovenije. Vam je žal, da niste ostali v politiki?
Niti malo! Dobil sem ponudbo za kandidaturo in pristal. Vedel sem, da ne bom dobil volitev, rekel pa sem si, da v predvolilnih nastopih lahko kaj dobrega naredim za zdravstvo. Naša kampanja je bila drugačna, kot so današnje. Na soočenjih smo bili spoštljivi. Nismo poznali žaljivk, nismo podcenjevali sokandidata. Spomnim se, da nas je Kramberger povabil na velikonočni zajtrk – vsi smo prišli. Ko pa danes spremljam, kako so pametni in razsodni ljudje povsem nemočni, ko se želijo zoperstaviti načinu dela v politiki, mi ni prav nič žal, da nisem vključen v politiko.
Kako pa danes spremljate (pred)volilna in nasploh politična prerekanja?
S stisnjenimi zobmi! Povedal sem vam že, da sem napisal spisek, analitični program za zdravstvo, ki bi ga v normalnih državah pograbila vsaka stranka. Pri nas pa so sami sebi dovolj, ignorirajo dobre predloge. Ponovim: butale! Pred volitvami ponujajo nedozorele in premalo premišljene ukrepe, ki služijo samo za dvigovanje predvolilne temperature v javnosti in so dokaz pomanjkljivega razumevanja potreb zdravstva. Ampak čeprav je zdravstvo politično in medijsko nenehno izpostavljeno kritični presoji, lahko rečem, da ljudje znajo opaziti in ceniti zdravnike in zaposlene v zdravstvu, ki so predani svojemu poklicu. In takih je veliko! Poglejmo samo prof. Zorčevo: kljub nenehnemu nagajanju se ne preda! Cenim jo, kako že skoraj 30 let pelje zgodbo Medicorja – z lepim in čutečim odnosom do bolnikov in na visokem strokovnem nivoju.
Povedal sem vam že, da sem napisal spisek, analitični program za zdravstvo, ki bi ga v normalnih državah pograbila vsaka stranka. Pri nas pa so sami sebi dovolj, ignorirajo dobre predloge. Ponovim: butale!
Še misel za konec?
Sem optimist in upam, da bom dočakal premik na bolje.
