»Srce ni samo organ. Srce je simbol življenja."

Izlet, ki je v prvi vrsti namenjen druženju, izmenjavi izkušenj o življenju po operaciji na srcu in spoznavanju novih »kotičkov« lepe domovine, smo začeli na Krki – sprehodili smo se do izvira reke Krke in si z vodičem ogledali krško jamo. V Mirni peči smo se dolgo zadržali v muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka – spoznavali življenje pesnika in muzikanta, prebirali poezijo in prepevali ponarodele Slakove viže. Po suhokrajnski dolini, ob strugi reke Krke, smo se mimo Žužemberka, tamkajšnje znamenite cerkve sv. Mohorja in Fortunata ter srednjeveškega gradu, odpeljali nazaj na Krko in se v tamkajšnjem gostišču okrepčali s poznim kosilom.

"Naj bo društvo tudi prostor, kjer boste drug drugega spodbujali k bolj polnemu življenju. Ne samo k preživetju, ampak k življenju z vsebino." (Dejan Pavlin, župnik in reševalec)

Vrhunec dneva je bil nagovor Dejana Pavlina, krškega župnika in reševalca, ki je tudi član Društva na srcu operiranih. »Naj bo društvo prostor upanja. Prostor prijateljstva. Prostor, kjer človek začuti, da ni sam. In morda tudi prostor, kjer boste drug drugega spodbujali k bolj polnemu življenju. Ne samo k preživetju, ampak k življenju z vsebino. Pojdite med ljudi. Berite. Potujte. Pojte. Molite. Obiskujte drug drugega. Ne zapirajte se vase. Človek, ki izgubi voljo do življenja, začne ugašati,« je člane Društva na srcu operiranih spodbujal Pavlin in posebej poudaril: »Ne bojte se svojih brazgotin. Ne telesnih ne življenjskih. Današnji svet občuduje popolnost. Toda največje življenjske zgodbe pogosto nosijo ljudje z ranami. Brazgotina ni samo znamenje bolečine. Je tudi znamenje preživetja. Znamenje boja. Znamenje zmage. Človek, ki je šel skozi trpljenje in ostal dober, je velik človek.« Nagovor je zaključil z mislijo apostola Pavla: V boju sem bil dober boj, tek dokončal, vero ohranil. »Tudi vi ste marsikdaj bili težak boj. In ga še bijete. A naj vas nikoli ne zapusti vera v življenje, vera v dobroto ljudi in vera, da ima vsak človek svoje poslanstvo. Dokler živimo, smo drug drugemu lahko dar.«

"Ne bojte se svojih brazgotin. Ne telesnih ne življenjskih. Današnji svet občuduje popolnost. Toda največje življenjske zgodbe pogosto nosijo ljudje z ranami." (Dejan Pavlin)

Nekaj misli iz predavanja Dejana Pavlina, v celoti pa bo objavljeno v reviji Utrip srca. 

»Srce ni samo organ. Srce je simbol življenja. Srce je prostor ljubezni, bližine, spomina, odnosa. Ko zdravniki posežejo v srce, človek pogosto začuti, da se je dotaknil samega bistva svojega življenja. In prav zato ste vi ljudje, ki življenje pogosto razumete drugače kot nekdo, ki še ni stal pred težko operacijo, pred bolnišnično posteljo ali pred negotovostjo prihodnosti.«

Srce je prostor ljubezni, bližine, spomina, odnosa.

»V Svetem pismu beremo: »Učil nas je šteti naše dni, da pridemo do srčne modrosti.« (Ps 90,12) Kako globoke so te besede. Človek misli, da ima čas. Da bo še jutri. Da bo še naslednje leto. Da bo še možnost za pogovor, za spravo, za obisk, za objem. Potem pa pride bolezen in človeka pretrese. Morda je prav zato toliko ljudi po težkih preizkušnjah bolj človeških, bolj nežnih, bolj razumevajočih. Ker vedo, kako krhko je življenje.«

Morda je prav zato toliko ljudi po težkih preizkušnjah bolj človeških, bolj nežnih, bolj razumevajočih. Ker vedo, kako krhko je življenje.

»Pogosto ljudje vidijo samo napake sistema, ne vidijo pa ljudi, ki izčrpani ponoči stojijo ob bolnikih. Kot človek, ki sem in še vedno delam v zdravstvu kot reševalec, sem marsikaj doživel. Videl sem solze. Videl sem obup. Videl sem strah. Videl pa sem tudi neverjetno požrtvovalnost zdravstvenih delavcev. Videl sem medicinsko sestro, ki je po koncu izmene še sedela ob starejši gospe, ker jo je bilo strah. Videl sem zdravnika, ki je po zahtevni operaciji kljub utrujenosti prišel še do svojcev in jim skušal vliti mir. In žal sem videl tudi drugo stran sodobne družbe: veliko zahtev, veliko jeze, veliko kritik, premalo pa besede hvala /…/ To je ena izmed ran sodobnega časa. Veliko govorimo o pravicah. Premalo pa o dolžnostih, odgovornosti in spoštovanju.«

Videl sem solze. Videl sem obup. Videl sem strah. Videl pa sem tudi neverjetno požrtvovalnost zdravstvenih delavcev.

»Zelo pomembni so zato medsebojni odnosi. Danes je veliko ljudi osamljenih. Morda imajo polne telefone kontaktov, pa nimajo človeka, ki bi jih zares poslušal. Imamo ogromno komunikacije, malo pa resničnega pogovora. Imamo veliko informacij, malo pa bližine. In zato so vaša srečanja izjemno dragocena. Ko se ljudje srečujejo, si pripovedujejo zgodbe, si prisluhnejo, si vlivajo pogum – takrat nastaja nekaj lepega. Človek je ustvarjen za odnos. Že v Svetem pismu beremo: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18)«

Imamo ogromno komunikacije, malo pa resničnega pogovora. Imamo veliko informacij, malo pa bližine. In zato so vaša srečanja izjemno dragocena.

»Posebej bi danes rad izpostavil svojce bolnikov. Premalokrat govorimo o njih. Premalokrat vidimo njihovo bolečino. Ko je človek operiran na srcu, ne trpi samo on. Trpi tudi žena. Trpi mož. Otroci. Starši. Vnuki. Koliko noči prebedijo svojci. Koliko strahu nosijo v sebi. Koliko poti opravijo do bolnišnic. Kolikokrat doma skrivajo svojo žalost, da bi ostali močni za bolnika. In vendar jim premalokrat rečemo hvala. Mnogi bolniki pričakujejo, da bodo svojci vedno ob njih. In prav je, da so. Toda ob tem ne smemo pozabiti na hvaležnost. Nihče ni dolžan ljubiti brez napora. Ljubezen vedno nekaj stane. Spremljati bolnika pomeni nositi del njegovega križa.«

Premalokrat govorimo o svojcih. Premalokrat vidimo njihovo bolečino. Ko je človek operiran na srcu, ne trpi samo on. Trpi tudi žena. Trpi mož. Otroci. Starši. Vnuki.

»In prav vi, ki ste šli skozi težke preizkušnje, lahko marsikoga naučite pomembno življenjsko lekcijo: da je življenje dar. Ne samoumevnost. Dar. Vsako jutro. Vsak dan. Vsak pogovor. Vsak objem. Vsaka maša. Vsak nasmeh. Včasih ljudje mislijo, da je sreča nekaj velikega. Pa ni vedno tako. Sreča je pogosto zelo preprosta. Mirna vest. Dober odnos. Občutek, da nekam pripadaš. Da te ima nekdo rad.

Vi, ki ste šli skozi težke preizkušnje, lahko marsikoga naučite pomembno življenjsko lekcijo: da je življenje dar. Ne samoumevnost. Dar.

Eden od bolnikov je po operaciji dejal: »Ko sem ležal v bolnišnici, sem ugotovil, da nisem pogrešal stvari. Pogrešal sem ljudi.« To je bistvo. Na koncu življenja človek ne šteje denarja. Šteje obraze. Spominja se ljudi, ki so ga ljubili. In spominja se, ali je tudi sam znal ljubiti.«

Na koncu življenja človek ne šteje denarja. Šteje obraze.

»Hvala vam za vaš pogum. Hvala za vaše zgodbe. Hvala za vaše pričevanje. In hvala, ker svetu še vedno dokazujete, da največja moč človeka ni v mišicah, denarju ali položaju, ampak v srcu.«

Fotografije: Ksenja Hočevar