Najstarejši TAVI operiranec: "Doktor Noč je naredil čudež!"

         Ivo Ferkolj, najsatrejši TAVI operiranec, je bil predstavljan v reviji UTRIP SRCA (september 2025), avtor: Ksenja Hočevar              

»Pri očetu sem zaznal srčno popuščanje«

Ivo Ferkolj je imel več desetletij hipertenzijo, ki je, potem ko je šel v pokoj, počasi izzvenela. »Nekako v začetku letošnjega leta, pri njegovih 97 letih, pa mu je padal krvni tlak, vedno bolj je bil zasopel, imel je težko sapo, po stopnicah v prvo nadstropje ni več mogel. Slišal sem šum na srcu in posumil sem na srčno popuščanje,« pove njegov sin, prim. dr. Ivan Ferkolj, dr. med. Očeta je peljal na ultrazvok srca, kjer so potrdili njegovo diagnozo. V Splošni bolnišnici Novo mesto in v bolnišnici v Izoli je po protokolu za TAVI naredil vse potrebne preiskave in ko je zdravniški konzilij v MC MEDICOR odločil, da je primeren za poseg, so se brez pomišljanja odločili zanj. »Sprejet je bil v bolnišnico v Izoli, naslednji dan je bil narejen poseg in po treh dneh je bil odpuščen v domačo oskrbo,« pripoveduje dr. Ferkolj, tudi sam hvaležen kolegom, dr. Metki Zorc in interventnim kardiologom v MC MEDICOR, dr. Marku Noču, dr. Alešu Pleskoviču in dr. Hrvoju Reschnerju za izveden poseg. »Kakšen mesec je očetu še nihal krvni tlak, ni imel moči. Potem pa se je stanje izboljšalo in danes spet sam skrbi zase, vsak dan gre v Tivoli, okrog koseškega bajerja, vozi avto, ustvarja. Najbolj pomembno pa je, da kvalitetno živi čas, ki mu je še odmerjen.«

 Pet obdobij življenja

Skorajšnji 98-letnik Ivo Ferkolj svoje življenje razdeli na pet obdobij: otroštvo in mladost v vasi Dolenje Kronovo (župnija Bela cerkev), dolgoletno finančno direktorstvo v novomeški tovarni IMV, predhodnici današnjega Revoza, ustanovitvi družinskega podjetja po upokojitvi in ustvarjanje v lesu in kamnu zadnjih dvajset let; kot peto obdobje šteje življenje po posegu TAVI, ki mu vrnil voljo in utrdil zaupanje v medicino.

Življenje ob reki Krki, blizu Šmarjeških toplic, v 12-članski družini – poleg staršev in petih bratov so po vojni z njimi živeli še strici in tete – opisuje kot idilično. »Imeli smo kmetijo, polja in gozdove, zemlja ob reki je bila rodovitna, nismo bili lačni. Po nižji gimnaziji sem se vpisal v novo 'formiran' oddelek srednje ekonomske šole, izbral sem smer knjigovodstvo,« pripoveduje Ivo Ferkolj, ki je več desetletij uspešno delal kot finančni direktor v največjem dolenjskem podjetju. »Bilo je takoj po vojni, takrat poklica knjigovodje niso poznali. V razredu nas je bilo 25 in bili smo prvi s tem znanjem, bili smo iskan kader. Bil sem štipendist kočevskega gozdarskega podjetja, tam sem se zaposlil, a že po dveh tednih dobil nalog, da moram zapustiti Slovenijo. Planski razpored kadrova je pisalo na odločbi, s katero so me poslali na Ministrstvo za finance v Sarajevo.« Po slabem letu v Sarajevu je dobil poziv na služenje vojaškega roka; kasneje, v letu 1953, je bil kar 4 mesece na orožnih vajah. »Politične komande, nisem bil 'njihov', nagajali so. Ampak 'financarje' so potrebovali in službo sem vedno imel,« se spominja Ivo Ferkolj.

Prvi zaposlen v podjetju, ki se je razvilo v Revoz

Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja se je zgodila prelomnica. Dolenjskim zadružnikom se je porodila ideja, da bi – čeprav so po besedah Ferkolja morda imeli tri traktorje v regiji – ustanovili podjetje za popravilo kmetijskih strojev. Ustanovili so Agroservis, ki se je prek IMV (Industrija motornih vozil) in Renaulta razvil v današnji Revoz. »Leta 1954 sem bil prvi na plačilni listi, ko sem leta 1987 predal mesto finančnega direktorja nasledniku, je bila številka 6500 zaposlenih. Razvoj je bil hiter in uspešen,« se spominja Ivo Ferkolj.

Po upokojitvi sta z ženo Majdo, ki je tudi bila finančnica, ustanovila podjetje in v garaži izdelovala plastične izdelke za velika farmacevtska podjetja. »Veliko smo delali in dobro služili. S tem zaslužkom sva zgradila veliko hišo v Ljubljani, danes ta stanovanja oddajamo.«

Pri 80-ih letih začel kipariti v lesu in kamnu

Ko sta bila stara 80 let, sta se odločila, da podjetje zapreta, Ivo pa je začel ustvarjati v lesu in kamnu. »Za ustvarjanje me je navdušil moj brat Slavko, bil je izjemen mojster. Ob neki priložnosti mi je podaril skulpturo, ki jo je sam naredil, in rekel sem si, da morda bi pa to znal tudi sam. Prvo skulpturo sem naredil iz korenine, najdene med odpadnim lesom ob gozdni poti. Prinesla mi je sporočilo o lepotah oživljenih korenin,« se spominja ustvarjalec, ki so mu »kiparski podvigi« prinesli veliko zadovoljstva. »Kiparjenje zahteva spretnost in domišljijo pri oblikovanju, prav tako je potrebno vložiti veliko časa in trdega dela. Les je lep, ima toplino, ki privablja k delu. Ko je delo končano, skulptura oživi,« pripoveduje kipar, ki v zadnjem obdobju poleg lesa s kiparskim dletom in kladivom kleše tudi skulpture iz kamna. Vsako skulpturo poimenuje in jo oštevilči – prišel je do številke 89. Pokazal jih je že na več samostojnih in skupinskih razstavah, kar nekaj nabožnih kipov je našlo mesto v cerkvah in kapelicah. Dolenjski likovniki so ga sprejeli v SKULPTE - društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Novo mesto.

Mrcvarjenje v zdravstvu je neupravičeno

Zadnje leto je ljubiteljsko kiparjenje, ki mu sicer predstavlja koristno izrabo prostega časa, sprostitev in prijetne občutje pri obujanju lesa, korenin in kamnitih blokov, malo zastalo. Prvič v skoraj desetih desetletjih je prišla resna bolezen. »V 97 letih življenja nikoli nisem bil v bolnišnici kot pacient. Obiskoval sem ženo, ki je leta 2014 umrla, prihajal sem na obisk k sinu, zdravniku. Nikoli pa nisem bil hospitaliziran,« se pohvali Ferkolj, ki je ob obisku treh bolnišnic v zadnjem letu prijetno presenečen. »Ne le Medicor, to je zgodba zase in za zgled zdravstvu, ampak tudi v javnem zdravstvu so izjemni strokovnjaki. Očitki zdravnikom in poteze sedanje vlade v zdravstvu, to mrcvarjenje zdravstva, vse, kar se dogaja, je neupravičeno. Skrajni čas je, da pride na vrh človek, ki razume zdravstveno politiko in po uveljavljenem evropskem modelu sistem uredi,« sklene radoživi 97-letnik.

Je najstarejši Slovenec z veljavnim vozniškim dovoljenjem?

Ko ga vprašam po receptu za dolgo življenje, brez pomisleka pove: »Trdo delaj in lahko jej – to dvoje. Brez trdega dela ni dolgega življenja. Ni vedno lahko, lepše se je uleči na kavč, lenarjenje privlači, ampak telo pa je ustvarjeno zato, da ga priganjamo, da ga nenehno 'teramo', da smo v kondiciji. Jesti je treba skromno in zdravo, ne pretiravat s sladkarijami in šampanjci. Pa še nekaj: bodi skromen in pošten, da zvečer z mirno vestjo zaspiš,« pove skorajšnji 98-letnik, ki ima še do konca leta veljavno vozniško dovoljenje: »Rad se kam odpeljem, na ženin grob, do lekarne, trgovine. Še raje pa grem peš – po operaciji TAVI spet hodim vsaj dve uri na dan. Zato še enkrat hvala dr. Noču in ekipi Medicorja, zame ste najboljši na svetu!«