S prof. dr. Robertom Favalorom iz buenosaireške Favaloro Fundation, ki je letos praznovala 50-letnico delovanja, smo se pred prihodom v Slovenijo - predaval bo na simpoziju srčno-žilnih bolezni 12. in 13. decembra v Portorožu - pogovarjali o vrednotah južnoameriške ustanove, o prelomnicah v srčni kirurgiji, o zapuščini ustanovitelja, o prihodnosti kardiologije in srčne kirurgije ter dolgoletni strokovni in prijateljski povezanosti z MC MEDICOR Slovenija in prof. dr. Metko Zorc.
Favaloro Foundation je medicinska ustanova v Buenos Airesu v Argentini, ki ima že pol stoletja poslanstvo združevati vrhunsko zdravstveno oskrbo, raziskovanje in izobraževanje zdravstvenih strokovnjakov. Ustanovil jo je svetovno znan srčni kirurg dr. René G. Favaloro (1923 – 2000), pionir koronarne bypass operacije; bilo je leta 1975, kmalu po vrnitvi iz ZDA, kjer je na Cleveland Clinic razvil tehniko koronarne arterijske obvoda (CABG), ki je revolucionarno spremenila zdravljenje srčnih bolezni. Metoda je še danes standard v srčni kirurgiji, z metodo prof. Favalora so srčni kirurgi rešili milijone življenj po vsem svetu.
V Latinski Ameriki je ekipa Favaloro Fundation odigrala pomembno vlogo pri zgodovinskih mejnikih: prva uspešna presaditev srca Renéja Favalora leta 1980, prva presaditev srca in pljuč leta 1990, prva obojestranska presaditev pljuč, jeter in multivisceralne presaditve ter številni napredki na področju umetnih organov.
Že dr. Rene Favaloro je na povabilo prof. dr. Metke Zorc nekajkrat obiskal Slovenijo, med drugim je leta 1999 imel veliko predavanje v Cankarjevem domu o zgodovinskih mejnikih v srčni kirurgiji; prijateljstvo in neprecenljivo sodelovanje z MC MEDICOR SLOVENIJA nadaljujejo tudi njegovi nasledniki – med njimi je posebej povezan Renejev nečak prof. dr. Roberto Favaloro, ki je tudi član mednarodnega strokovnega nadzornega sveta MC MEDICOR.
Pred prihodom na decembrski simpozij v Portorožu, kjer bo imel predavanje, smo se z njim pogovarjali o mestu ustanove Favaloro Fundation v Latinski Ameriki, o etični zapuščini prof. Reneja Favalora in vrednotah, ki jim sledijo, o pogledu na prihodnost medicine, o papežu Frančišku, ki mu je posvečen simpozij v Portorožu in je bil v Buenos Airesu prijatelj ustanovitelja in podpornik ustanove.
Pogovor je bil objavljen v reviji Utrip srca, december 2025, avtor: Ksenja Hočevar
»STRIC ME JE NAUČIL, DA JE BOLNIK VEDNO NA PRVEM MESTU«
Ustanova Favaloro Fundation letos praznuje 50-letnico delovanja, praznovanja spomladi so se udeležili tudi prof. Metka Zorc in ekipa MC MEDICOR. Bi nam lahko na kratko povedali o začetkih ustanove in vlogi, ki jo ima danes?
Fundacija Favaloro je uresničitev sna mojega strica Renéja Favalora: sanj o ustanovitvi institucije v njegovi ljubljeni domovini, kjer bi skrbeli za ljudi — ne le za njihove bolezni — na celosten in human način; kjer bi se strokovnost prepletala s socialno vizijo in globokim spoštovanjem človekovega dostojanstva. Predstavlja sintezo njegovih mladostnih let, ko se je izpopolnjeval na Cleveland Clinic, kjer je spoznal, da je visoko kompleksna medicina neločljivo povezana z izobraževanjem in raziskovanjem, ter let, ki jih je preživel v Jacinto Aráuz v La Pampi, majhnem podeželskem kraju, kjer je ob delu z bratom Juanom Joséjem poglobil svojo skupnostno usmerjenost.
Fundacija je od samega začetka preoblikovala medicino in kirurgijo v Argentini, saj je pionirsko uvajala kompleksne srčne posege in presaditve organov, ki dotlej niso bili izvajani ne na nacionalni ne na regionalni ravni. Vsak dosežek je pomenil ne le medicinski preboj, temveč tudi novo priložnost za življenje neštetim posameznikom.
Danes, petdeset let pozneje, Fundacija ostaja merilo na področju zdravstva, izobraževanja in raziskovanja. René nas je naučil, da je z vztrajnostjo mogoče doseči vse, in da morajo biti etika, poštenost in solidarnost vedno v službi bolnikom in družbi kot celoti.
Vaš stric, dr. René Favaloro, je bil svetovna ikona medicine. Kako je njegovo delo vplivalo na vašo odločitev, da postanete zdravnik?
Moja odločitev za študij medicine ni bila, strogo gledano, neposredna posledica njegovega vpliva. Po končani srednji šoli sem začel študirati sociologijo. V tistem času — okoli leta 1974 — sem delal tudi kot perfuzijski tehnik v isti bolnišnici, kjer sta delala René in moj oče. Tisto, kar je resnično spremenilo mojo pot, je bila zadnja operacija, ki sem ji bil priča. Na operacijski mizi je bil moj oče, imel je nesrečo. Upravljal sem srčno-pljučni aparat in med operacijo je umrl. Ta boleč in pretresljiv trenutek me je prisilil, da sem na novo premislil svojo pot, in odločil sem se, da želim svoje življenje posvetiti skrbi za človeška srca in reševanju življenj.
Kot mlad zdravnik ste spremljali strica pri delu z bolniki. Katere vrednote je utelešal?
Najbolj me je navdušila njegova toplina, njegova pristna človeška povezanost. Nikoli ni šlo zgolj za postavitev diagnoze ali zdravljenje bolezni: poslušal je, se dotaknil človeka, ga začutil in skušal razumeti vsakega posameznika v njegovem življenjskem okolju. Kot je pogosto rekel: »Bolnik ni samo bolezen, ima dušo.« Naučil me je tudi discipline, vztrajnosti in ponižnosti. Vedno je poudarjal, da ima znanje vrednost le, če z njim pomagamo drugim, in da se lahko tudi najbolj izkušen zdravnik od vsakega bolnika česa nauči. Ta preplet spretnosti, etike in človečnosti je oblikoval moje izobraževanje in me vodi še danes.
Kako v današnjem svetu še ohranjate te stričeve vrednote?
Predvsem skozi naše vsakodnevno delo in neomajno predanost našega osebja. Te vrednote so tako globoko zasidrane v vseh nas, da se povsem naravno prenašajo iz generacije v generacijo. Tudi mlajši, ki niso imeli priložnosti osebno spoznati dr. Favalora, se učijo istih načel, ki jih je stric želel vcepiti, saj zdravniki, ki jih usposabljajo, te vrednote utelešajo in jih vsak dan udejanjajo v praksi. Na ta način zagotavljamo, da etika, odličnost in neomajna predanost vsakemu bolniku ostajajo srce Fundacije.
V enem izmed intervjujev ste dejali: »Edini privilegiran je bolnik.« Kaj to pomeni pri vsakdanjem delu?
To načelo usmerja vsak vidik našega vsakodnevnega dela. Vsaka odločitev, vsak poseg in vsako zdravljenje se začne s prepričanjem, da mora biti bolnik – in samo on! – na prvem mestu in najvišja prioriteta. Za nas to pomeni pozorno poslušanje, razumevanje njegove zgodbe, vključevanje družine, timsko delo ter uporabo vsega razpoložljivega znanja in tehnologije – vedno v središču za pacientovo zdravje in dobro počutje. Ohranjanje pristopa, kjer je v središču človek, je kljub pritiskom in kompleksnosti sodobne medicine bistveni del naših vrednot.
Poudarjate, da je bistvo zdravniškega poklica človek: njegovo srce, njegova zgodba, njegovo upanje. Ampak kako ohranjate človečnost v času, ko medicina postaja vse bolj tehnološka in birokratska?
Še preden smo zdravniki, smo ljudje, ki skrbimo za druge, za bolne. Tehnologija je lahko v pomoč, vendar nikoli ne bo nadomestila sočutnega pristopa in človeških vezi. Dobrega zdravnika odlikujeta znanje in tehnična veščina; velikega zdravnika pa empatija, občutljivost in pristna predanost drugim. Prav ta razlika ohranja resnično bistvo medicine.
Citiram vas: »Srce, ki daje življenje. To je najlepši izraz ljubezni — zame mu ni enakega.« Preprosto vprašanje: Kaj za vas pomeni srčna kirurgija?
To je dejanje ljubezni, predanosti, upanja in včasih tudi obupnega boja. Vsaka operacija pomeni soočenje z mejami življenja in možnostjo, da se nekomu ponovno vzpostavi utrip srca. Nič ni bolj globoko človeškega kot to: boriti se za srce, ki ima priložnost, da znova bije.
Kako vidite prihodnost srčne kirurgije — še posebej v luči umetne inteligence?
Prihodnost je obetavna, a potrebna je previdnost. Umetna inteligenca je lahko naš močan zaveznik. Omogoča natančnejše analize in pomaga pri kliničnem odločanju, vendar deluje le kot »razširjena inteligenca«: svojo pravo moč pokaže šele v povezavi z izkušnjami, presojo in občutljivostjo kirurga.
Za nas ostaja človeški stik nenadomestljiv. Skrbno spremljanje bolnikov — dotik, občutek, bližina — ima neprecenljivo vrednost. Tehnologija je pomembno orodje, a naše vodilo mora ostati človeški pristop k medicini.
Vaše delo je prežeto s strastjo, integriteto in predanostjo, ki segajo daleč onkraj operacijske dvorane — v izobraževanje, raziskovanje, širjenje dostopa do zdravstvene oskrbe in gradnjo bolj pravične družbe. Kaj vas osebno še vedno žene naprej — po desetletjih operacij, poučevanja in družbenega aktivizma?
Žene me strast in skrb do zdravljenja oslabljenih src. Srce je zame veliko več kot organ – je motor samega življenja. Vsakič, ko vidim srce in ga uspemo ponovno spraviti v utrip, se spomnim, zakaj je naše delo vredno truda.
Kaj štejete za svoj največji dosežek v medicini?
Imel sem srečo, da sem v svoji karieri veliko dosegel, a dogodek, ki je resnično pomenil prelomnico v mojem življenju, je bila prva presaditev srca in pljuč, ki smo jo izvedli leta 1990. Bilo je 30. septembra, kar je sovpadlo z rojstnim dnem moje matere, to je bilo zame posebej pomenljivo. Tisti dan sem začutil polni pomen svojega dela in globok vpliv, ki ga ima medicina.
Ob 50-letnici vaše ustanove ste dejali: »Ni individualnega uspeha — obstaja le kolektivno delo.« Čudovita misel. Ali to velja predvsem za srčno kirurgijo ali za medicino nasploh? Kot pogosto reče prof. Metka Zorc, je ego lahko velik izziv med zdravniki.
Resnični uspeh izhaja iz sodelovanja — iz ponižnosti, da se učimo od drugih, in iz prepričanja, da lahko le timsko delo rešuje življenja. Nedvomno to načelo velja za celotno medicino.
V bolnišnici je interdisciplinarno timsko delo nujno: srčnega bolnika nikoli ne zdravi samo kirurg. Klinični kardiologi, anestezisti, medicinske sestre, specialisti za rehabilitacijo, nutricionisti, psihologi — vsi imajo svojo vlogo. Vsak prinese svoje znanje in perspektivo, skupaj omogočimo boljše okrevanje in boljšo kakovost življenja.
Ne le kirurg, ste tudi zelo cenjen profesor in pedagog. V enem izmed intervjujev ste dejali: »Od Mehike navzdol ni države, kjer ne bi bilo diplomanta naše fundacije. V izobraževanju smo naredili nekaj resnično pomembnega.« Zakaj je tako ključno, da zdravniki nenehno učijo, raziskujejo in se povezujejo med seboj?
Nenehno izobraževanje je bistveno v vsakem poklicu. Raziskave, konference, strokovna srečanja in izmenjava izkušenj so temelj znanja in napredka v znanosti. Medicina se neprestano razvija, zato je stalno strokovno izobraževanje nujno za zagotavljanje resnično kakovostne oskrbe.
Več kot se učimo in več kot delimo znanja, dlje in širše sežejo naši dosežki. Kot je pogosto poudarjal René: »Napredek medicine in bioinženiringa lahko štejemo za resnične dosežke človeštva le, če imajo vsi dostop do njihovih koristi.«
Izobraževanje je torej način gradnje pravičnosti. Vsak zdravnik, ki poučuje, raziskuje ali deli svoje izkušnje, širi možnosti, da doseže več ljudi in spreminja življenja. Poučevati, učiti se, raziskovati in deliti znanje ni le poklicna dolžnost, temveč tudi etična in družbena odgovornost.
Kako pa lahko kot kirurg in profesor, ki večino dneva preživi v operacijski dvorani ali predavalnici, prispevate k gradnji boljše, pravičnejše in bolj sočutne družbe?
Kot strokovnjak in kot državljan, ki močno ljubi svojo domovino — in ki je, podobno kot dr. René Favaloro, imel priložnost živeti v tujini, a se je odločil vrniti — globoko verjamem v moč skupne zavezanosti ter v odgovornost vsakega posameznika, da prispeva k oblikovanju pravičnejše in bolj enakopravne družbe.
V operacijski dvorani lahko rešujemo življenja, lahko pa tudi navdihujemo, poučujemo in delamo za bolj humano ter dostopno zdravstveno oskrbo. Verjamem v moč timskega dela in v idejo, da ima lahko najmanjša gesta moč spremeniti življenja.
Besede vašega strica Renéja: »Pacient ni samo bolezen, ima dušo« so nekakšno vodilo delovanja MC MEDICOR SLOVENIJA. Če bi morali mladim slovenskim zdravnikom danes predati eno misel ali vrednoto, katera bi bila?
Rekel bi jim, naj se nikoli ne počutijo premahgane, niti takrat, ko se zdi, da so poraženi, in naj nikoli ne izgubijo upanja ali strasti. Medicina zahteva ogromen trud, a je vedno vredno, ko se spomniš, da je za vsako diagnozo človek in družina. To je pravi smisel našega dela.
Spomnil bi jih tudi na pomen celostnega pogleda na vsakega pacienta. Medicina ni le zdravljenje bolezni, temveč tudi lajšanje trpljenja in spremljanje tistih, ki nas potrebujejo. Malo stvari prinaša večjo radost kot opazovati, kako življenje, ki je ponovno »zdravo«, spremeni tudi življenja tistih, ki bolnika ljubijo.
Tesno ste povezani z MC MEDICOR in tudi kot član nadzornega strokovnega sveta spremljate delo ustanove. Kaj ta povezava pomeni vam osebno in kako gledate na poslanstvo te ustanove?
Delo MC MEDICOR SLOVENIJA pozorno spremljam in ga zelo cenim. Bil je prvi kardiovaskularni center v Sloveniji, ki je rasel z jasno vizijo odličnosti in inovacij. Danes izvaja izjemno kompleksne posege na najvišji strokovni ravni, pri čemer je bolnik vedno postavljen v središče. Delimo isti pogled: human, etičen in globoko predan pristop k medicini.
Bi potegnili še kakšne vzporednice med Fundacijo Favaloro in MC Medicor?
Delimo tudi isto filozofijo: medicina kot globoko človeški, etični in družbeni poklic. Na obeh mestih delamo s celostnim razumevanjem bolnika, njegove zgodbe in okoliščin. Odličnost, stalno učenje in inovacije so postavljeni v službo samega življenja. Kar nas resnično in najbolj povezuje, pa je skupni duh: vera v poštenost, sočutje in neomajno predanost.
Decembrski simpozij v Portorožu, na katerem boste sodelovali, je posvečen papežu Frančišku. Znano je, da je imel kot nadškof v Buenos Airesu povezavo z vašim stricem Renéjem. Kot papež pogosto poudarja iste vrednote, po katerih je živel vaš stric — služenje revnim, dostojanstvo bolnih ... Kje vi vidite njune skupne točke?
Tako papež Frančišek kot René Favaloro sta delila globoko občutljivost za družbeno krivico in veliko ljubezen do drugih. Svoje poslanstvo sta razumela kot obliko služenja: znanje, vero ali znanost sta postavila v službo ljudi okoli sebe, še posebej tistih, ki so najbolj potrebni. Povezovala ju je etična vizija, humanistični pogled in zavezanost dostojanstvu vsakega človeka.
Kako se vi osebno spominjate Jorgeja Bergoglia — papeža Frančiška?
Čutim globoko občudovanje in spoštovanje. Spominjam se ga kot svetovnega voditelja, ki je bil hkrati navdihujoč in izjemno blizu ljudem. Spominjam se ga kot velikana, pri katerem so bile ponižnost, skromnost, empatija in predanost človeku vedno očitni in so se dosledno odražali v njegovih dejanjih.
Če bi danes lahko sedli s stricem Renéjem na kavo — kaj bi mu rekli? In kaj menite, da bi vam odgovoril?
V teh petdesetih letih, odkar je bila Fundacija ustanovljena, in petindvajset let po njegovi smrti, še naprej delamo z istimi vrednotami in isto strastjo, ki nam jo je vcepil. Povedal bi mu, da se kljub vsem izzivom v zdravstvenem sistemu nikoli nismo predali in si prizadevamo ohranjati njegovo zapuščino. Da smo dosegli velike napredke, da raziskujemo, izobražujemo nove strokovnjake in da spoštujemo njegovo željo, da bi ga pomnili ne le kot velikega zdravnika, temveč tudi kot učitelja.
Verjamem, da bi mi odgovoril — s tisto skromnostjo, ki ga je tako zaznamovala — da je ponosen na to, kako daleč smo prišli. Opozoril bi me tudi, da naše delo nikoli ni v celoti končano, da je vedno mogoče narediti več, in da je tisto, kar resnično šteje, služenje drugim z iskrenostjo in predanostjo. In spet bi ponovil najpomembnejše: postaviti bolnika v središče, ne glede na to, kdo je ali od kod prihaja.
